“Ko pogledamo dejansko naravo naših napak, vidimo, da smo si škodili na podlagi našega občutka, da smo nesprejemljivi, manjvredni ali izgubljeni.”
BRB str. 198
Dolga leta smo krivili sebe za vse – kar smo naredili mi in kaj so storili drugi. Da bi ohranili mir, smo se, tako verbalno kot neverbalno, oddolžili za nevarne, pogosto nasilne ljudi v našem življenju. Bili smo predpražniki, za katere smo bili vzgojeni. Svoja čustva smo skrivali in se nikomur nismo zaupali.
Nekateri od nas so se tudi po tem, ko smo začeli okrevati v ACA, še naprej zapirali in se spraševali, zakaj se ne spreminjamo. Nekako smo si razlagali, da “odnesti k Bogu” pomeni samo molitev neprijetnih stvari v drugi plati naših življenj.
Mislili smo, da izražanje naših čustev, zlasti jeze, drugim ni sprejemljivo.
Zdaj na jezo gledamo kot na normalno, zdravo čustvo, ki nam lahko daje vedeti, kdaj moramo postaviti mejo, izstopiti iz določene situacije ali opustiti nezdravo razmerje. Ne zanikamo več, kako se počutimo. Lahko si izdelamo seznam sprožilcev, ki nam pomagajo priti v stik s svojimi občutki. Morda vodimo opise čustev, da natančneje prepoznamo svoja. Zavedamo se, da so tudi na videz negativni del talenta pomeni biti popolnoma človek.
Današnji dan bom živel s svojimi občutki, namesto da jih odrivam. Potem bom poklical, da jih delim s sopotnikom.