“Pred okrevanjem smo nekateri preživeli nešteto ur v zamerah …”
BRB str. 380
Mnogi od nas pridejo v ACA polni zamer.
Že od daleč nas prepoznajo po tej večstokilogramski jetniški krogli okoli vratu. Prepričani, da so nam jo nadeli drugi, se nanjo obešamo, kot da bi nam škodilo, če bi jo že odložili. In ta velika krogla zamere je zadovoljna, da ostaja, kjer je (in mi ostajamo na mesti, op. IZ). A napor in bolečina ob njenem dnevnem prenašanju sta preprosto prevelika!
ACA nas uči, da odpuščanje drugim nima nič skupnega z drugo osebo.
To naredimo zase, da potem lahko sprostimo to našo ogromno (hromečo, op. IZ) notranjo bolečino. Slišimo druge, ki pravijo, da nas bo vsakodnevna molitev z namenom da odpustimo osebi, ki smo ji zamerili, sčasoma rešila te zamere. Naučimo se, da s tem ne odpuščamo dejanj in dogodkov, ampak osebi.
Mnogim od nas, ki te stvari slišimo prvič, se to sliši neumno.
Toda kaj vse smo še storili, da bi odstranili strup, ki ga je zamera vnesla v naša življenja? Zato to poskušajmo večkrat, vsak dan.
Čez nekaj časa opazimo, da se dogaja nekaj izjemnega.
Malenkosti, ki so se nam zdele tako pomembne in so poganjale nenehen tok naše zamere, kot da izginjajo. Breme, ki ga tako težko prenašamo, postopno izgublja na svoji teži.
Na današnji dan bom naredil tisto, kar je pomagalo številnim pri okrevanju: molil bom, da mi bo odvzeta zamera, s katero sem bil tako dolgo smrtonosno (op. IZ) zvezan.