“Naučimo se biti prisotni v tem trenutku v svojem telesu. Naučimo se, da se naše misli lahko končajo.”
BRB str. 266
Ko smo prišli v ACA, morda nikoli nismo občutili, kako je biti v svojih telesih in izkusiti svoje občutke. Morda smo bili zelo čustveni, vendar nismo vedeli, kako začutiti svoja čustva. Občutek panike, ki nas je pogosto preplavljal, se je zdel tako znan, da ga morda sploh nismo začutili, kakšen je bil.
Ko smo postali polnopravni udeleženci naših srečanj in se naučili razgaliti svoje duše, je v nas začelo razpadati. Včasih je bilo to boleče, a vedeli smo, da nam skozi bolečine ni treba iti sami. Telefonirali smo in opravili delo. Prosili smo sopotnico, da z nami naredi Korake. Verjeli smo drugim ACA, ko so rekli, da nismo sami.
Zbrali smo pogum, da smo preživeli bolečino umika iz tega, kar nas je držalo priklenjene v sebi.
Morda smo prvič občutili sram in zapuščenost iz otroštva – bili so kot tiktakajoče tempirane bombe v nas. Ko so se naša telesa sprostila, smo se naučili, da nam ni potrebno zganjati preplaha. Pridobili smo zaupanje vase in svojo Višjo Silo. Premaknili smo se iz naše bolečine ter duševne in fizične otopelosti, ki nas je morda zadrževala. Sprejeli smo, da nismo popolni in življenje je postalo boljše. Postali smo pristni v besedah in dejanjih.
Ta dan na to pot ne bom šel sam. Ko potrebujem pomoč, vem, da imam svoje sopotnike ACA in svojo Višjo Silo.