“Imamo preveč razvit občutek odgovornosti in lažje se ukvarjamo z drugimi kot s sabo; tako se ne rabimo osredotočati na lastne napake.”
BRB str. 14
Težnja večine od nas je, da se obdamo s problemi.
Smo popravljalci. Ni pomembno, ali so nas prosili za pomoč ali ne- (tujemu) problemu bomo posvetili vso pozornost.
Od kod prihaja ta težnja, ni težko oceniti.
Odgovornost za kaosu v naših izvornih družinah je bila v otroštvu večkrat oprtana na naša majhna ramena. Že zelo mladi so nas postavili v središče disfunkcije odraslih. Naučili smo se, da je naša naloga, da se osredotočimo na druge in izboljšamo stvari. Spoznali smo tudi, da naše potrebe in želje niso pomembne. To pa je postala navada, ki smo jo prenesli v odraslo dobo in ki nam je preprečevala, da bi gledali vase.
V ACA nas morda prvič prosijo, da se osredotočimo nase in si lastimo lastno vlogo v našem disfunkcionalnem življenju.
Priznavamo svoje značajske pomanjkljivosti. Ko pa to počnemo, nas nežno vodijo skozi proces ponovnega starševstva z ljubeznijo in prijaznostjo.
Naučimo se, da so naše potrebe pomembne. Naši občutki so vredni pozornosti. Močna napetost, ki nas sili v popravljanje drugih se sprošča. A to sploh ni bilo naše delo. Nova svoboda nam počasi postaja domača.
Na ta dan vem, da če težave nisem ustvaril jaz, nisem odgovoren za rešitev. Osredotočam se nase.