“Odrivanje in potlačevanje osebne zgodovine in zavestnih poškodb je boleče, a ne metaforično ali psihično, ampak celo fizično mučno. Gre za kri, tkivo, živce in kosti.”
BRB str. 623
Čutili smo telesne bolečine. Prebujali smo se ponoči. Sedeli smo tam in se potili, srčni utrip nam je podivjal. Videli smo temne postave, ki so prihajale po nas, le da bi ugotovile, da smo na varnem. Med našim dnevom, ko so nas ljudje objemali ali se rokovali z nami, pa smo lahko rekli, da so se počutili bolj sproščeno kot mi. Mučno nam je bilo že, ko smo se poskušali dotakniti prstov na nogah ali skušali opravljati druga fizična opravila. Pogosto smo zbolevali, ker smo travmo nosili v telesu.
Počasi se zavedamo, da potrebujemo več za okrevanje kot le pogovor. Poiskati moramo načine, kako sprostiti tudi svoj fizični jaz. Odvezati se moramo, tako fizično kot čustveno, mentalno in duhovno. Postopno, potrpežljivo najdemo načine, kako to doseči s preizkušanjem novih stvari, dokler se ne naučimo, kaj deluje za nas. Ta proces sprejemamo na naši poti do boljšega, bolj zdravega življenja. Iščemo zunanjo pomoč, ko jo potrebujemo, in delimo svoj napredek v varnem zavetju ACA.
Ta dan posvečam pozornost svojemu fizičnemu zdravju.
Če bo treba, se bom naročil pri zdravniku. Raziskoval bom tudi različne načine za sprostitev travme iz svojega telesa in zaupal, da bom dan za dnem iskal in našel tisto, kar deluje zame.