“ACA je za ljudi, ki morejo vzpostaviti povezavo med zanemarjanjem v otroštvu in odraslim življenjem v strahu in osamljenosti.”
BRB str. 33
Življenje v strahu lahko povzroči zasvojenosti.
Zdravi ljudje lahko tudi občasno občutijo strah, vendar se tega čustva lotijo konstruktivno. A mnoge od nas more v vsem, kar počnemo, poganjati strah. Odraščali smo v negotovih razmerah, ki so povzročale občutek močnega strahu, medtem ko smo čakali na naslednji udarec, na naslednje kopičenje čustvenega pritiska in stresa ali celo na naslednje tiho zdravljenje, zaradi katerega smo se spraševali, ali smo sploh pomembni. Naš otroški strah je bil resničen. Kako torej ne bi postali odrasli z temeljnim prepričanjem, utemeljenim na strahu? Ostal nam je občutek osamljenosti, občutek, da mu morda nikoli ne bomo pobegnili.
Toda ACA nam je priskočila na pomoč!
Morda se sliši poenostavljeno, a v tem nas dejansko rešuje – ne nekdo drug, ampak naša lastna pripravljenost iskati spremembe. Naučimo se, da lahko sprostimo objem, ki ga ima strah v naših življenjih. Občutke osamljenosti in izolacije moremo pustiti za sabo. Zavedamo se izbire; ni nam treba biti edino občinstvo v zaporu svojega srca.
Preučujemo svojo realnost in razumemo, da nam večina stvari, ki se jih bojimo, ne more škoditi, razen če jim to dovolimo. Naša osredotočenost na te stvari je tisto, kar povzroči resnično škodo. Ko doživljamo okrevanje, se naučimo nadomestiti strah z ljubeznijo in sočutjem do sebe.
Na današnji dan bom prosil druge ACA in svojo Višjo Moč, da mi pomagajo postaviti moje strahove v njihovo pravo luč. Ob tem koraku pa bom tudi sočuten s sabo.