“Odpuščanje sebi je nedosegljiv koncept za odrasle otroke. Svojega odraslega otroka prosimo, naj ostane odprtega uma in ohrani prepričanje, da mu je Bog že odpustil.”
BRB str. 113
Odpuščanje drugim je bilo že dovolj težko, a nekaterim od nas se je odpuščanje samim sebi v primerjavi s tem zdelo monumentalna naloga. Sram in krivda, ki sta se prenašala iz roda v rod, od ene prizadete osebe do druge, smo v verigi morda prenašali že na stotine let. Morda smo ugotovili, da moramo delovati kompulzivno, da bi ostali otrpli do bolečine: morda smo izbrali droge, alkohol, hrano, igre na srečo, odobravanje, rezanje, video igre, moč, pravila ali potrošništvo. Živeli smo v strahu, ker smo globoko v sebi mislili, da smo neljubljeni.
V ACA se naučimo, da imamo lahko odnos z zdravilno Višjo Močjo, ki jo lahko definiramo na različne načine. Če so bile naše družine nasilne in perfekcionistične, se jim ne klanjamo več. Občutke obupa in brezupnosti zavračamo, ker nam ne pripadajo več.
Ko si začnemo odpuščati resnične ali namišljene napake, postanemo pripravljeni na novo vzgojo svojega Notranjega Otroka. S tem naredimo prostor za novo perspektivo, ki nam omogoča, da verjamemo, da naši deli tvorijo celoto in je naš razum zdrav in nam je naša Višja Sila že odpustila. Ko se bomo zdravili naprej, bomo razumeli, da nam je bilo odpuščeno že ves čas.
Na ta dan bom dvignil glavo in se vedel, kot da mi je odpuščeno, pa četudi v to povsem še ne verjamem.