“Ljudje si želijo okrevanja, vendar raje, da je brez bolečin. To je razumljivo, a na žalost je prepoznavanje in občutenje naših občutkov del zdravljenja.”
BRB Uvod str. xxiii
“Občutki? Kaj so to?!” Ko smo kot otroci iz disfunkcionalnih domov jokali, so mnogim od nas rekli: “Nehaj jokati ali pa ti bom nekaj naložil, da se ne boš drl!” Če smo odkrito pokazali svoja čustva, smo tvegali, da nam bodo povedali, da smo neumni ali da nikoli nikomur ne bomo nič pomenili. Ko se naši starši niso pojavili na naših posebnih šolskih dogodkih, smo se naučili, da ne smemo pokazati prizadetosti ali razočaranja. Bolj kot smo bili ranljivi, bolj nas je bilo sram. Ko smo bili verbalno ali fizično zlorabljeni, smo se delali, da se to ni zgodilo. Naša zlomljena srca so počasi ugašala.
Ko mnogi od nas prvič pridemo v ACA, morda sploh nimamo pojma, kako naj bi počutili. Čustva so bila tako dolgo zaprta, da nam je otrplost bila normalna. Naše solze bile posušene. Odpiranje našim občutkom se je zdelo grozeče in strašljivo.
Ko se vedno znova vračamo, se učimo zdraviti z razvijanjem zaupanja v naše sopotnike. Ta občutek zaupanja lahko vodi do popuščanja zapornic, izrazov čustev, ki se sčasoma zdi normalno. Ko sprostimo svojo prvobitno bolečino, naredimo prostor za ponovno odkrivanje, kako se igrati in zabavati. Odpiramo svoja srca in občutimo veselje v svojem življenju.
Danes pozdravljam vse svoje občutke, še posebej tiste, ki so neznani in neprijetni. Imam orodja, s katerimi jih lahko obravnavam, da popravim svoje zlomljeno srce iz otroštva.