“Če se ozrem nazaj, so se stvari zdele enostavnejše, ko je dr. William Silkworth leta 1939 napisal svoje mnenje za »Veliko knjigo AA«, vključno s tem, da je alkoholizem označil za bolezen.”
BRB str. xxvii
Danes razumemo, da je alkoholizem družinska bolezen, vendar je bilo mnenje dr. Silkwortha leta 1939 zelo drzno.
Takrat je alkoholike dvignilo iz globokega brezna sramu. Toda njihovi otroci so bili pod vplivom bolezni prepuščeni delu. Niso prejeli pomoči in običajno niso bili niti priznani kot del enačbe. Starši so posledice na svojih otrocih pogosto opravičevali s tem, da naj bi bili odporni in da bodo “že preboleli”. Toda danes vemo, da to ni res – da niti približno ni tako preprosto.
Tako kot pogumni mladi odrasli, ki so nam utirali pot sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, tudi mi v ACA nadaljujemo z odkrivanjem posledic družinske bolezni alkoholizma.
Odkrivamo rešitve, ki delujejo. Začnemo s priznanjem, da je bila za večino od nas škoda, ki smo jo povzročili v otroštvu, podobna travmam, ki jih vojaki utrpijo v vojni. Nato skupaj in s Koraki uporabimo zanesljivo orodje nadomestnega starševstva, da zgradimo lastno pot do čustvene treznosti.
Kakor se prebijamo, pozdravljamo rast in krepitev moči drug drugega.
Spodbujamo drug drugega, ko se soočamo z bolečimi spomini, ko se učimo prenehati reagirati in delamo na zdravljenju.
Na današnji dan bom še naprej priznaval, da me je bolezen alkoholizma (disfunkcionalnost primarne družine) okužila v preteklosti. S tem, ko priznam njegove učinke name danes, v tem najdem pot do okrevanja naprej.