“V ACA obstaja način za razpravo in zdravljenje dogodkov iz preteklosti, brez da bi te dogodke marginaliziralo ali bi zgolj obtičali v teh spominih.”
BRB str. 26
Prihod do mostu med zanikanjem in sprejetjem je bil boleč.
Kaj naj storimo zdaj, ko se je razkrila brutalnost preteklosti? Kaj naj počnemo z notranjo zmešnjavo, ki nam je ostala od otroštva? Kaj naj počnemo z raztrganimi ostanki srca, ulitega v kamen, obilico čustev pod ključem, nezmožnostjo, da bi to presegli?
Ko najdemo ACA, se zavemo, da bomo prečkali ta most.
Zavedamo se, da poti nazaj ne bo. To je nepovraten proces napredka od bolečine, žalosti in trpljenja do zdravja, veselja in miru. Vse kar moramo storiti je, da se zavedamo pomoči drugih in začnemo svojo pot začenši s prvim korakom. Ni lahko, vendar je veliko manj boleče, kot da ostanemo v lastni absolutni negotovosti. Ko smo na drugi strani, vidimo, kako globoko smo postali samozaščitni. Ni se več treba skrivati pred drugimi s pogledom uprtim v tla. Pogledamo v oči tistih, ki razumejo, kako se počutimo, in najdemo varnost v njihovi brezpogojni skrbi za lastno dobro počutje.
Danes bom dvignil glavo in vedel, da sem s pomočjo drugih v ACA varen pred spomini na preteklost.