“Mnogi od nas pokukajo naprej v osmi in deveti korak in čutijo, da se morajo oddolžiti različnim ljudem, vključno s starši, ki so jim kot otrokom škodovali. Pogosto pa je ta škoda v obliki vulgarnih dejanj: incesta, fizične ali duševne ali čustvene zlorabe. Bolanih staršev ali skrbnikov.”
BRB str. 109
Ko smo nekateri od nas pogledali naprej na osmi in deveti korak, nismo mogli razumeti, kako smo lahko dolžni oddolžitve svojim storilcem. Že sama ideja nam je bila nepredstavljiva.
Vendar se nismo zavedali, da od nas to ne bo zahtevalo, da to storimo nevarnim ljudem. Zagotovo pa ne zahteva, da se bomo oddolžili za stvari, na katere nismo imeli vpliva.
V ACA se naučimo, da so oddolžitve, za katere pa smo odgovorni, stvari, ki smo jih naredili kot odrasli, ki pa običajno izvirajo iz naše zlorabe v otroštvu. Vendar pa je to, ali škodo dejansko popravimo neposredno, osebna izbira, saj to ni vedno varno. Zato iščemo napotke pri tistih, ki so že bili na tej poti. Če se z njihovo pomočjo odločimo, da nekaterim ljudem ne moremo narediti neposredne oddolžitve, izvemo, da je to mogoče opraviti posredno, kar vključuje tudi to, da postanemo oseba, kakršna naj bi postali.
Na današnji dan bom, preden se oddolžim potencialno nevarnim ljudem, najprej poiskal nasvet svojega sponzorja ali drugih sopotnikov. V mnogih primerih je lahko posredna oddolžitev primernejša.