“Zanikanje je lim, ki drži skupaj a nefunkcionalen dom. Družinske skrivnosti, prezrti občutki in predvidljiv kaos so del disfunkcionalnega družinskega sistema. “
BRB str. 22
Ko proslavljamo našo pripravljenost v ACA obdelati tudi težje dele našega življenja se lahko znajdemo sami obkroženi s tistimi, ki zanikajo našo realnost, morda na enak način kot so to vedno.
Lahko so to družinski člani, ki rečejo: “Tega se ne spomnim na tak način.” Ali: “Pa saj ni bilo tako hudo- ne naposled smo preživeli, mar ne?” Lahko pa so ljudje, za katere smo mislili, da so naši prijatelji, ki pravijo: “Ali ne moreš samo živeti v sedanjosti? Zakaj moraš sploh razmišljati o teh stvareh?”
Ta sporočila so lahko močna in pogosto nas začasno prepričajo, da smo na napačni poti.
Ko pa pogledamo vase, vemo, kaj čutimo in poznamo vpliv našega otroštva. Samo mi čutimo, našo notranjo razdrobljenost in norost ter poskušamo ugotoviti, kaj je narobe z nami. Samo mi vemo, da si želimo nekaj boljšega.
Kar želimo, so obljube ACA.
Ti zanikovalci v našem življenju nam pogosto ne morejo dati nič drugega kot samo še več bolečine. Zato se odločimo distancirati od njih, da sprostimo prostor za okrevanje.
Na današnji dan bom prisluhnil, kaj mi je v srcu. Vem, da sem na pravi poti. Ne bom več poslušal tistih, ki me želijo nazaj v stari vlogah, da bi se oni počutili bolje.