“Preden smo prišli do okrevanja, smo potlačili svoja čustva in bili pretirano odgovorni. Poskušali smo predvideti potrebe drugih in zadovoljiti te potrebe, da ne bi bili zapuščeni.”
BRB str. 94
Mnogi od nas so vsa svoja prizadevanja osredotočili na zakonce, nam pomembne druge ljudi ali naše otroke in poskušali narediti vse, da bi jim bilo udobno in bi bili srečni. Z otroki in njihovimi prijatelji smo morda preživeli toliko časa, da smo bili že neprijetno vsiljivi. Ker smo se bali zapuščenosti, pa smo se morda žrtvovali, da bi svojim zakoncem preprečili, da bi se naveličali.
Ta dejanja so nam preprečila, da bi si priznali: “Utrujen sem. Ne zanima me. Nimam časa.” Sčasoma smo jim začeli zameriti. Zaslužili smo si delati stvari, ki smo si jih želeli, naši družinski člani pa so potrebovali prostor, da bi zadihali, sprejemali lastne odločitve, delali napake in se iz njih učili.
Z okrevanjem v ACA končno dobimo sporočilo, da je v redu, če pustimo ljubljenim, da kaj naredijo po svoje.
Prav je, da jim omogočimo, da najdejo srečo s svojimi dejanji. Če nismo nenehno vpleteni v njihova življenja, ne pomeni, da nas bodo zapustili. Pravzaprav to lahko okrepi naše odnose, ko vsi občutimo olajšanje, da smo odgovorni zase.
Na današnji dan se bom spomnil, da mi ni treba mikroupravljati življenj bližnjih. Ne bodo me zapustili samo zato, ker sem jim pustil, da živijo svoja življenja.