“Kot otroci smo se naučili zadrževati svoja čustva in jih kot odrasli zakopali.”
BRB str. 589
Kako moremo spoštovati svoja čustva, ko so mnoge od nas vzgajali starši, ki so nam namigovali ali neposredno povedali, da ne smemo govoriti, razmišljati o svojih občutkih ali jih celo imeti?
Rekli so nam, da si “izmišljamo stvari”, ali pa: “Nehaj delati iz muhe slona.” Rekli so, da nas bo izkazovanje občutkov in čustev spremenilo v slabiče. Pomembneje je bilo videti dobro in se ne obremenjevati z občutki, zlasti tistimi, povezanimi s strahom, jezo in žalostjo. Kako bi se lahko postavili na lastne noge, če bi se borili z nepotrebnimi čustvi? Sporočilo smo prejeli glasno in jasno in še desetletja zadrževali svoja čustva.
Toda kako dolgo lahko še naprej polnimo stvari, preden to vpliva na nas čustveno, duševno in fizično; preden se nas ljudje izogibajo, ker se ti zanikani občutki začnejo manifestirati kot neprimerno vedenje?
V ACA začnemo prepoznavati in spoštovati svoja čustva v tem trenutku. Ko se pojavijo strah, jeza, zavist, pohlep in ljubosumje, jih čim bolj pošteno prepoznamo in filtriramo. Včasih je dovolj že preprosto priznanje in zbiranje perspektive. Vendar pa bi morali biti tudi pripravljeni govoriti o svojih občutkih, da bi pridobili pravo razumevanje in sprejetje. Ko to počnemo, začneta odpornost in spokojnost prežemati naš um in našo dušo.
Na današnji dan bom spoštoval svoja čustva tako, da jih odklenem in jih sprejmem kot bistveni del svojega celotnega bitja, ki si zasluži ljubezen in spoštovanje.