“Osredotočamo se na druge, da bi se izognili opazovanju lastnega vedenja in strahu.”
BRB str. 335
Zakaj si nekateri tako močno želimo poskrbeti za vse druge? Zakaj se tako razjezimo, ko vidimo, da se z drugimi ravna slabo, do storilca čutimo jezo in bes?
Da, globoko čutimo, da nihče ne bi smel izkoriščati drugih ljudi. Toda prtljaga, ki jo nosimo iz otroštva, pogosto povzroči, da gremo dlje od tega, da poskušamo nekomu pomagati brez da bi nas za to prosil. S svojo nerazrešeno žalostjo in besom lahko stvari privedemo v skrajnosti.
V ACA se naučimo, da ne moremo biti učinkoviti v pomoči drugim, dokler se ne spoprimemo s svojimi težavami. To naredimo tako, da smo iskreni glede resnične narave našega vedenja. Ali se, ko bijemo bitke nekoga drugega, v resnici ne borimo za tisti ranjeni del nas, ki ostaja nezaceljen? Ali ne čutimo svoje lastne travme iz otroštva, ko čutimo njihovo bolečino in se je oklepamo?
Pogosto je najboljši način za pomoč drugim ta, da jim dovolite, da se naučijo postaviti zase. In najboljši način, da si pomagamo, je, da se zavedamo, kaj počnemo in zakaj to počnemo. Ko se preveč osredotočamo na prepir nekoga drugega, ugotovimo, da je to zato, ker imamo nerešene težave sami.
Danes mi bodo jasni moji motivi, preden bom ukrepal zunaj sebe.