“… ni nam treba sodelovati v njihovi disfunkciji. Svobodni smo, da živimo svoja življenja.”
BRB str. 123
Kot otroci smo morda morali biti dobesedno »čuvar brata svoga«, ker smo v disfunkciji dobili odgovornosti, ki so bile daleč onkraj naših let. In pri tem se nismo naučili skrbeti zase, ker smo bili tako osredotočeni na druge.
Kot odrasli smo mnogi od nas nadaljevali s tem vzorcem: ignorirali smo svoje potrebe, pritegovali pa so nas ljudje, za katere bi lahko poskrbeli. Rekli smo si, da smo v redu, ker smo skrbni in sočutni ljudje. In v zameno smo bili pogosto deležni pohval in hvaljenja. Ljudje so govorili stvari, kot so: “Ali ni čudovit?” ali “Kaj bi brez nje?” To je za nekaj časa nahranilo praznino v naši duši.
Potem pa so pohvale prenehale prihajati, razen če smo zanje prosili. Zadovoljstvo, za katerega smo mislili, da ga doživljamo, se je zmanjšalo. Morda smo celo začeli kriviti druge, da so nehvaležni.
Ko smo se pridružili ACA, smo začeli s programom dosledne poštenosti in se naučili prepoznati, kaj počnemo. Da, ljudje so nas izkoriščali, ampak mi smo jih naučili, da tako pač ravnajo z nami. In zdaj, s pomočjo ACA, naše Višje Moči in naše nove družine, smo to začeli razpravljati. Drugim pustimo, da sami prevzamejo odgovornost.
Na ta dan bom še naprej skrbel in cenil sebe, ker sem vreden tega! Drugim pa bom dal dar skrbi zase.