“Nekatere žrtve incesta so imele težave z odpuščanjem staršu ali skrbniku, ki so jih zlorabili.”
BRB str. 114
Tisti, ki smo bili spolno zlorabljeni, smo se leta borili, da bi sprejeli, kar se nam je zgodilo.
Večinoma so nam ljudje govorili, naj o tem utihnemo, ali če so bili malo bolj vljudni, so nam dali vedeti, da bi to morali nekako le “preboleti”, odstraniti iz misli, nehati zavračati družino ali kakšno podobno mnenje. S tem bremenom smo živeli leta.
Ko delamo 8. in 9. korak, je to najpomembnejše dejanje, ki ga naredimo zase.
Prenehamo z tešitvijo teh ranjenih delov sebe dol s hrano, anksioznostjo, zadevanjem in pornografijo– dejavnostmi, zaradi katerih se počutimo, kot da je bila zloraba na nek način zaslužena ali sprejemljiva. Naučimo se postavljati meje do svojih storilcev in tistih, ki so jih zaščitili, vključno z našimi sestrami in brati, ki so nam povedali, da o tem ne smejo govoriti. Prvič v življenju smo sebe se postavili na prvo mesto.
Če ne gre drugače, grobo presekamo vezi, samo da se odklopimo.
Odpuščanje našim storilcem, ki jih lahko končno vidimo takšne, kot so, lahko traja nekaj časa.
Toda sčasoma bomo našli pot naprej. Potem bo odpuščanje lažje, saj se nam ni več treba pretvarjati, da se zloraba ni zgodila.
Na današnji dan bom zase poskrbel/a tako tako, da se bom morda prvič postavil na prvo mesto. Zavedam se, da se bom naučil odpustiti tistim, ki so me zlorabili. Tako se bom lahko osredotočil nase namesto nanje.