“V ACA skrbimo za prebujanje duha do najgloblje ravni, kjer se nahaja naš notranji otrok paraliziran zaradi strahu.”
BRB str. 360
Ko smo se udeležili našega prvega srečanja ACA, nas je jezik dvanajstih korakov morda prestrašil. O čem za vraga so se ti ljudje pogovarjali? Je bil to del nekega kulta? Je bilo varno še naprej prihajati sem? Ali so lahko ti ljudje res srečni, kljub vsem svojim težavam?
Ko smo se vedno znova vračali, smo se naučili počasi raziskovati okrevanje in začeli postajati notranji ljubeči starši tistim ranjenim delom nas samih, ki nas bolijo onkraj naših predstav dolgo. Odkrili smo bolečino in sram, ki sta bila globoko v nas. Ugotovili pa smo tudi, da se pod temi stvarmi skriva izvir življenja, energijo, ki nas je skozi vse pripeljala do danes. V sebi smo odkrili pot. Pot, ki bi nas lahko pripeljala domov, če bi imeli pogum, da ji sledimo. Nismo več rabili delati vsega sami.
Na ta dan verjamem, da se s potolažitvijo svojega Notranjega otroka približam tudi svoji Višji Moči.