“Namen dvanajstih korakov ACA ni kriviti starša ali skrbnike; vendar pa tudi odrasli otrok ne sme ščititi staršev pred procesom osebne inventure.”
BRB (Velika rdeča knjiga) str. 109
Obsojanje ali bes nase, ker nečesa ne naredimo »prav«, je prenos iz našega disfunkcionalnega otroštva.
To vedenje je bilo programirano v nas. V ACA se naučimo to spremeniti tako, da se preprogramiramo in smo prijazni do svojega notranjega otroka in do svojega odraslega jaza.
Ko nas mika, da bi obtičali pri obtoževanju staršev za vse, kar je narobe v našem življenju, se spomnimo, da se ACA ne ukvarja s krivdo. Ponovno se oziramo v preteklost le da se naučimo, zakaj razmišljamo in delujemo tako, kot delamo, in ugotovimo, kako spremeniti svoje miselne vzorce. Kot odrasli sprejemamo odgovornost za svoja dejanja.
Čeprav se trudimo odpustiti svojim staršem, da bi lahko opustili svojo zamero, to ne pomeni, da odpuščamo njihova dejanja. Naučimo se odpustiti osebi ločeno od dejanja. Disfunkcija je družinska bolezen, ki se prenaša skozi generacije. Čeprav odpuščamo, se bo morda treba še vedno ločiti od ljudi, ki so nam še vedno nevarni.
Zavedamo se, od kod izvira naše samopoškodbeno vedenje, in vemo, da se nam zanj ni treba zmeniti. Sprejmemo, da smo ljudje, in kot taki vemo, da bomo neizogibno delali napake. Ampak sami nismo, niti nikoli nismo bili- napaka.
Na ta dan počastim sebe kot svojega najboljšega prijatelja. Prekinil bom krog čustvenih zlorab, ki si jih povzročam sam in ki sem se jih naučil skozi generacije disfunkcije.