“Naredili smo poglobljeno in neustrašeno inventuro samih sebe.”
BRB str. 150
Ko v rumenem delovnem zvezku naredimo popis za četrti korak, vidimo, da so med množico naših otroških izkušenj še vedno zdi sveže rane. Stvari, o katerih smo se morda neskončno pogovarjali, tudi na terapiji, dobijo nov pomen, ko se vse skupaj nenadoma združi. Opazimo vzorce.
Začnemo videti izhod iz norosti. Vdihnemo nekoliko globlje, ko bolečina začne popuščati. Zaupamo v proces. Vidimo, da se drugi, ki so šli skozi to, zdijo lažji in imajo prožnost, ki si jo želimo. Zaupamo njihovim izkušnjam.
Opazimo, da je ta inventar globlji od dela po Korakih, ki smo ga morda opravili v drugih 12-koračnih programih. Globlje preučujemo vprašanja, ki smo jih morda že obdelovali, zlasti v zvezi z našimi občutki.
Trudimo se biti čim bolj neustrašni.
Čeprav se trudimo, da se ne zadržujemo, tudi svojih notranjih otrok ne silimo, da pripovedujejo, česar še niso pripravljeni videti. Vemo, da lahko naredimo še četrti korak za naslednjo plast čebule.
Na današnji dan si dovolim biti iskren in temeljit ter pozdravljam dejstvo, da se vedno več učim o sebi.