“Kritični starš v nas ostro obsoja zaradi napak.”
BRB str. 307
Kritika, ki smo jo slišali med odraščanjem, pa naj bo to od naših staršev, učiteljev ali drugih, celo drugih otrok, je postala tako ponotranjena, da smo ji naučili pustiti, da nas opredeljuje. To ni bila zavestna odločitev. To se je zgodilo postopoma.
Medtem odrasli nosimo ta sramotna sporočila s seboj v obliki lastnega notranjega kritičnega starša. Zato se še naprej ‘kaznujemo’, ko nam nekaj uide le za las ali pri presoji naredimo še tako majhno napako. Te ‘napake’ so lahko tako trivialne, kot če stopiš skozi vrata pred nekom in mu jih nehote zapreš pred njim. Ali pa imamo morda težave pri spremljanju pogovora. Naš kritičen notranji starš takoj vskoči z: “Kako si lahko bil tako neumen?” ali “Kaj je narobe s tabo?” Ko dovolimo temu glasu, da vlada našim mislim, lahko tako ponovno presodimo skoraj vse, kar počnemo.
Ko se v ACA učimo utišati ta kritični glas, ta sporočila nadomestimo z bolj ljubečimi mislimi, ki nam povedo, da nismo storili nič narobe – v redu smo! Če koga pomotoma zavrnemo, se opravičimo in gremo naprej. In zavedamo se, da je lahko veliko razlogov, zakaj ne sledimo temu, kar nekdo govori. Morda si ne predstavljajo popolne slike, zato jih lahko prosimo, naj dodatno pojasnijo ali povedo drugače. Naši novi odzivi kažejo moč in nas okrepijo.
Današnji dan bom vadil utišanje svojega kritičnega starša in si potrdil, da sem samo človek in da je v redu biti nepopoln.