5. april – Ločena identiteta

“Kakor se trudimo oblikovati identiteto, ločeno od naših ‘starševskih’ programov, se tudi zavedamo, da se moramo čustveno ločiti od svojih disfunkcionalnih domov. Šele v popolni ločitvi lahko najdemo svobodo, da izrazimo, kdo smo, in ustvarjamo izkušnjo intimne bližine, ki smo jo kot otroci tako obupno potrebovali.”

BRB str. 85

Preden so mnogi od nas prišli v ACA, so nam naši drugi programi pomagali začeti pot, vendar so nas morda tudi pripeljali do tega, da verjamemo, da se ne bi smeli ločiti od naših nasilnih družin. Tako smo se še naprej pojavljali za tiste, ki so bili čustveno nedosegljivi, jim dajali ljubezen in podporo, medtem ko smo sami imeli vse manj moči.

Ko naš notranji otrok razvije glas v ACA, slišimo bolečino. In začenjamo se zavedati globine disfunkcije naše družine.

Dovolimo si, da zamudimo družinske dogodke in opustimo predstave o tem, kako želimo, da bi bilo življenje z njo. Nismo več pripravljeni biti pod nadzorom naših družin.

V zameno pridobimo dostojanstvo in zdrav ponos; začnemo postajati razumni in celoviti.

Čeprav je težko, se zavedamo, da je vredno. Ugotavljamo, da smo iznajdljivi in ​​da imamo ogromno zmožnosti, da poskrbimo zase, saj smo preživeli travmo iz otroštva. Zagrabimo svojo usodo in živimo svoje življenje iz položaja celovitosti. Nismo več ohromljeni kot bi imeli eno roko zvezano za hrbtom.

Na današnji dan se ne bom ozrl nazaj. Še naprej bom delal tisto, kar je najboljše zame – ustvarjal identiteto, ki je ločena od moje disfunkcionalne družine.