“Ostro se obsojamo in imamo zelo nizek občutek samopodobe.”
BRB str. 15
Mnogi od nas smo vse življenje imeli v glavi kritične misli.
Če je kdo predlagal, da “razmišljamo pozitivno”, smo poskusili. Včasih smo se počutili bolje, vendar ni trajalo. Še vedno smo se zataknili in verjeli kritičnemu glasu v sebi. Mislili smo, da mora biti z nami nekaj narobe, vsekakor pa nismo želeli, da bi drugi vedeli, kako slabo se počutimo in kako težko smo sami s sabo.
Ko smo prišli v ACA, smo se takoj identificirali z 11. izzivom.
“Ja, vsekakor strogo sodim,” smo si mislili. “A misliš, da nisem sam v tem prekletstvu? Misliš, da se mi tega ni treba sramovati, če to počno tudi tisoči, če ne milijoni drugih?”
V tem programu najdemo upanje.
Naučimo se, da obstaja rešitev: postati sam svoj ljubeč starš. Naučimo se, kaj pomeni biti ljubeč starš, in začnemo vaditi, da to sami postanemo. Kot pri vseh starševskih veščinah pa vemo, da je za to potrebno vaditi. Toda sčasoma lahko postane tako naravno, kot je bila nekoč naša ostra presoja.
Na današnji dan se bom vadil, da se bom ravnal s sabo z nežnostjo in ljubeznijo do sebe. To vključuje odpuščanje sebi, če zdrsnem ali postanem samokritičen.