“V prvih 18 letih našega življenja so imele naše družine 6.570 dni časa, da so nas sramotile, omalovaževale, ignorirale, kritizirale ali manipulirale z nami v letih formacije našega bitja.”
BRB str. 105
Kako bi lahko sploh izpadli drugače? Odraščali smo v disfunkcionalnosti in nismo krivi, da nas je to prizadelo. Bili smo samo otroci. Vse, kar smo vedeli o svetu, je bilo to, kar so nam pokazali naši starši – ljudje, ki smo jim morali zaupati in jih posnemati. Nismo krivi, ker nismo našli načina za zaustavitev zlorabe. Naučili smo se jezika zlorabe, tako kot smo se naučili govoriti svoj materni jezik – to nam je bilo samodejno.
Ne pritožujemo se, ne pretiravamo ali iz muhe delamo slona. Lastnosti našega seznama perila so legitimna reakcija na dolgotrajno travmo.
Dobra novica je, da se zgodi nekaj čarobnega, ko sprejmemo, da smo nemočni pred travmo iz otroštva in njenim vplivom na nas. To ne pomeni, da obupamo in pustimo, da ima oblast nad nami. Zgodi se nasprotno. Izgublja moč nad nami. Začnemo izbirati, kako se bomo odzvali, ko se disfunkcija pokaže v našem odraslem življenju. Kot bi priznali, da streha pušča, in zdaj lahko na tla postavimo vedro, preoblečemo mokra oblačila in popravimo streho. In to lahko storimo brez občutka krivde, ker je že puščalo, še preden smo prišli.
Na današnji dan sprejemam svobodo, ki izhaja iz sprejemanja dejstva, da ne morem storiti ničesar, da bi preprečil disfunkcijo, v kateri sem odraščal, in učinek, ki ga je imela name.