“Verjamem, da s programom 12 Korakov ACA ne živimo več iz strahu. Živimo v skrbi zase z ljubeznijo.”
BRB str. xxiv
Samo sedeli smo in čakali ali pa smo se vmes trudili, da bi bili zaposleni, čeprav se je bilo težko osredotočiti. V strahu smo čakali, da se začne ognjemet. Razmišljali smo, kaj bi lahko storili, da se to ne bi zgodilo. A tudi če bi takrat vedeli, kar vemo zdaj, smo bili otroci in tega ne bi mogli ustaviti. Bilo je kot vlak, ki smo ga lovili- zaman.
Medtem odrasli smo našli odnose, v katerih smo lahko še naprej delali tisto, kar smo najbolje delali: čakali. V strahu smo čakali na zasvojenost, na zlorabo, da bi šlo kaj narobe. Toda kakor je naša čustvena bolezen napredovala, je z njo pogosto prišla tudi telesna bolezen. Hvaležno smo sčasoma ugotovili, da tako ne gre živeti.
V ACA se lahko ozremo nazaj na travmo, ki smo jo preživeli. Vemo, da je bil naš Resnični jaz pokopan pod ruševinami, in ga lahko obudimo. Zdaj se lahko naučimo mirno sedeti, ne da bi nas več skrbelo, kaj počnejo drugi. Vadimo skrb zase in čutimo hvaležnost za nova spoznanja, kakor nam prihajajo.
Na današnji dan bom negoval svoj Resnični jaz tako, da ne bom več živel v strahu in ne bom skrbel za stvari, ki niso moja stvar.
(»Not my monkey- not my circus«, op. IZ)