“Dober terapevt … bi vas moral vprašati o travmah in zlorabi, vključno s spolno zlorabo v otroštvu, v kolikor obstajajo jasni kazalniki družinske anamneze, na osnovi vedenj, ki se odigravajo, zapisov ali drugih določljivih dejavnikov.”
(BRB str. 462)
Nekateri od nas smo bili na terapiji z ljudmi, ki so se zrcalili naših nasilnih staršev.
Povedali so nam, da naša spolna zloraba v otroštvu ni nič tako groznega, saj to, kar se je zgodilo otrokom v mladosti, nanje ne vpliva. Nekateri smo jim celo dovolili, da nas spolno zlorabljajo med terapijo.
Zavedamo se, da obstaja veliko dobrih terapevtov, vendar niso vsi primerni za nas. Ne dovolimo pa, da nas to ustavi pri iskanju prave pomoči. Naučimo se postavljati meje z ljudmi, ki delajo za nas, vključno s tistimi, ki se zdijo kot da pridobijo oblast nad nami. Nehamo poskušati ugajati drugim. Dovolimo si prostor, da povemo, kaj potrebujemo, vendar najprej preverimo, ali je sploh varno govoriti.
Kadar terapevt ne dela v našo prid, si omogočimo raziskati druge možnosti. Ko se nehamo vračati k zastrupljenim virom, z ljubeznijo postajamo sami svoji starši. Naučimo si povrniti moč, ki so nam jo v otroštvu ukradli. Zaupamo svojim instinktom, ker smo ustvarili varne meje, v katerih lahko čustva spet razkrijemo.
Danes bom postavil toliko vprašanj, kolikor je potrebno, ne glede na situacijo. Če z odgovori nisem zadovoljen, bom preučil druge možnosti.