“Otrok čuti, da mora delovati ali biti dober, da si prisluži ljubezen staršev.”
(BRB str. 30)
Mnogi smo se morali obnašati sprejemljivo, da smo kot otroci sploh občutili ljubezen ali sprejemanje.
Če sploh, je bila pogojna ljubezen edina, ki smo jo prejeli. Pogosto so bili pogoji zato tako disfunkcionalni kot ta ljubezen in pogosto so se spreminjali iz dneva v dan. Slišali smo ljudi, ki so govorili o brezpogojni ljubezni, vendar nas mnogo od nas ni niti pomislilo, da ta v resnici obstaja.
Ko v ACA poslušamo glasove v glavi, ki nam govorijo, da nismo dovolj dobri, razumemo, da je to naš notranji kritik. To ni več glas naših staršev, ampak naš lasten glasen, ki ponavlja negativne besede, ki so nam jih govorili kot otroci.
Kako se je to zgodilo? Nismo želeli postati kot naši starši. Tu pa si govorimo iste besede, ki so nas, ko smo bili še ranljivi otroci, razrezale kot najbolj oster nož.
Ko vidimo škodo, ki si jo delamo, in vemo, zakaj se to dogaja, nam program ACA pomaga zamenjati negativne besede s pozitivnimi trditvami. Lahko si podarimo brezpogojno ljubezen, ki nam je bila kot otrokom zadržana. Nikomur nam ni treba ugoditi, da jo dobimo. Nori ciklus bolečine se konča.
Zdaj se lahko svobodno soočimo z življenjem s pozitivnimi mislimi in smo pripravljeni dati blagoslov brezpogojne ljubezni tudi drugim.
Danes podarjam brezpogojno ljubezen in sprejemanje. S tem bom potem resnično lahko sprejel in ljubil druge.