“Zdravljenje se začne, ko tvegamo, da se preselimo iz izolacije. Občutki in zakopani spomini se bodo vrnili.”
BRB str. 590
Se je res zgodilo?
Se je zgodilo tako, kot se spominjam?
Sem nor jaz ali oni?
Nekateri od nas imamo malo spominov na svoje otroštvo zaradi travme, ki smo jo doživeli.
Posledično se lahko sprašujemo, kaj se spomnimo, ali celo zakaj se počutimo tako, kot se počutimo, ko občutkom ne moremo dodeliti posebnih spominov. Toda naše telo ve, da se je nekaj zgodilo, ker shranjuje travme tako naše fizične kot čustvene zlorabe.
Ko stopamo iz izolacije v okrevanje, so naša čustva ena prvih stvari, ki se jih naučimo prepoznati in spoštovati.
Skozi nadaljnje pogovore in zaupanje v ljudi v naših skupinah, pogosto pa tudi s terapevtom, postopoma pridobivamo jasnost. Začno pa se vračati zakopani spomini. A tudi če se ne, spoštujemo svojim instinktom, ko se zavemo, da se v bližini družinskih članov in drugih ne počutimo varno. Nič se ne sprašujemo. Spoštujemo svoj občutek, saj vemo, da je resničen in da nismo nori. In ukrepamo, da se zaščitimo.
Ta dan bom zaupal svojim instinktom in občutkom, četudi če jim ne bom mogel pripisati nekega razloga, ki bi zadovoljil zgolj druge.