“Številni odrasli otroci so se borili s seksualno kompulzivnostjo, ki je prinesla le veliko žalost in peklensko izolacijo od družbe.”
BRB str. 247
Izolirali smo se, tudi ko smo bili z drugimi.
Naša telesa nam niso pripadala, čeprav o tem nismo razmišljali tako. Znašli smo se v težkih situacijah, bili smo v seksualnih odnosih z ljudmi, ki nam niso bili všeč. Nato je šlo le še navzdol. Ponovno se je pojavil občutek, kot da smo posiljeni, vendar nismo vedeli, od kod prihaja. Prepričani smo bili, da se nama res nič ni zgodilo, saj so naši zaščitniki v otroštvu govorili, da se ni, ali pa to ni nič hudega. Želeli smo jim verjeti. Želeli smo ohraniti iluzijo, da smo ljubljeni in za nas skrbijo.
Ko okrevamo, se naučimo ravnati spoštljivo do sebe, vključno s svojim telesom.
Ne dovolimo več, da se nas drugi dotaknejo, ko si tega ne želimo. Zavedamo se, da je seks zunaj zavezujočega razmerja za nas lahko nevaren. Vemo, da lahko kadar koli prenehamo biti seksualni s svojo ljubljeno osebo, ko se pojavijo občutki, ki zahtevajo pozornost.
Na ta dan se zavedam, da zdrav seks izhaja iz zaupanja in spoštovanja do osebe, ki jo imam rad in ki me tudi ljubi. Vem, da me imajo ljudje radi, ne samo zato, ker tako pravijo, ampak zato, ker to kažejo s tem, kako ravnajo z mano.