“Mnogi od nas imajo otroke, ki se bodo nekega dne morda kvalificirali za ACA, ker smo nanje prenesli bolezen družinske disfunkcije.”
BRB str. 156
Spomnimo se, da smo se med odraščanjem spraševali, zakaj je življenje tako slabo za nas in ne za druge otroke. Sanjarili smo, kako drugače bomo ravnali s svojimi otroki. Nikoli se ne bodo počutili kot mi, ker bomo mi najboljši starši – starši, kakršne smo si vedno želeli.
Vendar večina od nas te fantazije ni mogla uresničiti.
Želeli smo se obnašati kot ljubeči starši, a pogosto smo ugotovili, da delamo ravno nasprotno.
A kaj je bilo narobe z nami?
To so bili vendar naši majhni otroci, zakaj ne bi mogli narediti bolje? Začela nas je mučiti krivda. Nismo se še zavedali, da so učinki iz našega otroštva tako zasidrani v nas. Ne glede na to, kaj smo si obljubili, ne glede na to, kako iskreni smo bili, smo ponavljali enaka vedenja.
V ACA si oddahnemo, ko slišimo, da drugi govorijo o isti krivdi, o svoji nezmožnosti, da bi bili starši, kot si želijo biti. Olajšanje je vedeti, da nismo sami.
Naučimo se, da je način za ozdravitev odnosov z lastnimi otroki ta, da najprej ozdravimo sebe tako, da odlagamo prtljago, ki smo jo nosili iz otroštva. Ko to počnemo, začnemo dvigovati glave in se osvobajati krivde, ki nas drži v krču. Začnemo spreminjati način, kako počnemo stvari.
Ta dan se bom osredotočil na lastno okrevanje in najprej ozdravil sebe, saj vem, da bom tako najbolj pozitivno vplival na svoje bližnje.