“ACA je mednarodna bratovščina …. Vsak teden se ustanovijo nove skupine nekje po svetu.”
BRB str. 350
Kot otroci smo trpeli tako zmedo in kaos. Počutili smo se grozno osamljeni, osramočeni, preganjani, v nevarnosti in izgubljeni. Spraševali smo se, če bo naš svet kdaj podoben tistemu drugih otrok. Kaj je bilo vendar narobe z nami, zaradi česar je bil naš svet tako zelo drugačen?
Mnogi od nas smo medtem odrasli, postali utrujeni, otrpli in zaprti. Sprijaznili smo se, da bi naš svet postal podoben drugim. Samo upali smo, da bomo preživeli brez prevelike drame, preveč bolečine. Vsak dan smo delali majhna dela, da bi se obdržali, vendar smo se zavedali, da je naše življenje le bitka in veliko razočaranje.
Ko smo prišli na prvo srečanje ACA, smo ugotovili, da nismo edini, ki se tako počutimo – navsezadnje nismo sami. Ko smo slišali, da je ACA mednarodna bratovščina, je bilo vznemirljivo vedeti, da toliko ljudi išče pomoč. Žal je ta bolezen družinskega alkoholizma in disfunkcije prisotna povsod.
Zdaj, ko vemo, da je to globalni problem, vemo tudi, da ga niso ustvarili naši starši in moramo priznati, da nismo edini, ki imamo težave. Večje je od tega. Zavedanje, da smo del sveta ljudi, ki zdaj skupaj okrevajo kot odrasli otroci, nam daje veliko upanje in nas sprosti.
Na ta dan se združim s svetom odraslih otrok, ko svojega notranjega otroka spomnim: “Nikoli nismo bili sami.”