Ljubezen do sebe omogoča odraslemu otroku, da zapolni ljubezen in skrb zase, ki ju nismo dobili kot otroci.
BRB str.436
Dolgo nazaj je, ko so nas vpili, nas odrivali in zanemarjali.
V bolj mirnih časih smo se v svojih majhnih otroških glavah spraševali: »Zakaj? Kaj sem naredil narobe?«
Pogledali smo na svet in videli očeta, ki se igra na dvorišču s svojimi otroki.
Ti otroci so bili videti tako veseli. Mi pa smo stali sami na svojem dvorišču. Počutili smo se kot edini otrok na svetu, ki ga nihče ni ljubil.
To pomanjkanje ljubezni osnovalo dolga leta našega iskanja.
Tu in tam smo našli olajšanje, ko se je učitelj nasmehnil ali se je prijatelj pohvalil z nami. Toda nič v nas ni povzročilo, da bi se počutili dovolj ljubljeni, da bi bolečina prešla. Nekateri od nas so uporabljali droge, alkohol, hrano in druge kompulzivne dejavnosti, da bi zapolnili prazno mesto, kjer bi morala biti ljubezen.
Ko smo prispeli v ACA, smo začutili povezavo, ko smo slišali, da drugi govorijo o svojem življenju brez ljubezni. Začutili smo, da nismo sami. Spoznali smo, da je razlog, da se nismo počutili ljubljene, nekaj, kar ni bilo znotraj našega nadzora: prava ljubezen ne more soobstajati skupaj z alkoholnim in disfunkcionalnim razmišljanjem.
Ni bila naša krivda! Vedno smo bili vredni ljubezni. Zavezali smo se, da bomo začeli znova in se imeli radi.
Na današnji dan bom deloval pozitivno, tako da se imam rad in poskrbim zase na svoj način.