“Verjamemo, da je z nami nekaj narobe, čeprav ne moremo opredeliti, kaj je to. S tem prepričanjem gremo lahko skozi življenje odraslih, ko se tiho obsojamo in dvomimo v svoj običajen način življenja.”
BRB str. 30
Ko nas je večina prišla v ACA, smo poskušali spremeniti pristope, ki so nas morda nekoliko premaknili naprej, vendar sta trpljenje in sabotaža samih sebe kar vztrajali. Zavedali smo se svojih vzorcev, vendar nismo vedeli, kako jih ustaviti.
Z lahkoto smo mislili, da je nekaj narobe, česar ne moremo ustaviti. Mislili smo, da smo obsojeni na to usodo, njena brezupnost pa je povzročila in ohranila zasvojenost in disfunkcionalno vedenje. To je povzročilo, da smo se počutili same in izolirane, da se bojimo, da bi prišli iz skrivališča in razkrili korenine, ki smo se jih tako sramovali.
Če imamo srečo in smo dovolj pogumni za delo po korakih ACA, začnemo izhajati iz “prekletstva” narave teh bolečih misli. Čutimo utrinke upanja in obljubo, da obstaja način, da nehamo ponavljati te boleče vzorce.
Ko govorimo o svoji resnici v varnem in empatičnem okolju z drugimi ACA moremo prenehati z obsojanjem in dvomi vase. Odkrijemo, da nismo sami; drugi so čutili enako obsodbo in dvome sebe. To nas osvobaja. Začenjamo graditi mostove, ki se nam odpirajo za novo svobodo in ljubezen do sebe, po katerih smo tako hrepeneli.
Na današnji dan bom še naprej iskren glede dvomov vase in bom imel pogum povedati svojo zgodbo. Spomnil se bom, da na tem potovanju nisem sam.