“Ko ACA postane varno mesto za vas, bomo našli svobodo, da izrazimo vse svoje ranjenosti in strahove, ki smo jih zadrževali v sebi, ter se osvobodimo sramu in krivde, ki smo jih prinesli iz preteklosti.”
(BRB str. 590)
Cikel sramu in krivde se je dodobra uveljavil v naših izvornih družinah.
Slišali smo žaljive besede in/ali bili fizično kaznovani. Iz vsega tega smo izšli z dodobra uveljavljenim občutkom sramu, ki je vključeval tudi določen vzorec razmišljanja o sebi:
• nekaj mi manjka: z mano je nekaj narobe;
• nemočen sem: glede tega ni mogoče storiti ničesar;
• sem sam: nihče drug nima te težave;
Nekateri smo kot odrasli ugotovili, da bi lahko, če bi krivdo prenesli na druge, skrili svoj občutek sramu.
Nekateri med nami so se morda razjezili z stopnjevano jezo, ne da bi vedeli, od kod prihaja. Ali pa smo s perfekcionizmom, ponosom, prijaznostjo do ljudi in iskanjem odobravanja prikrivali občutek sramu. Nekateri smo postali tudi žrtve zasvojenosti.
V ACA smo spoznali, da z nami ni nič toliko narobe, česar s srečanji, sponzorjem in doslednim delom po korakih ne bi mogli premagati. Sram in krivda se umakneta razumevanju, da delamo napake, vendar sami nismo napaka! Sedaj trdimo, da smo sami po sebi dobri- tudi z vsemi našimi pomanjkljivostmi, izboklinami in udrtinami.
Danes bom s svojim pogumom in poštenostjo prekinil generacijske vezi sramu in krivde.