“V ACA imamo zgodbe o ponovitvi bolezni in pomembnosti vrnitve v program, če pride do recidiva.”
BRB str. 391
Morda smo mislili, da je recidiv samo za druge z resnejšimi, življenjsko nevarnimi odvisnostmi, ne za nas v ACA.
Bili smo zlorabljeni. Pravica je bila na naši strani. A če smo občasno dopustili, da nam značajske pomanjkljivosti uidejo izpod nadzora, smo bili upravičeni do tega, kajne? To ni bil recidiv. To niti ni bilo življenjsko nevarno.
Če se pošteno ozremo vase v četrtem koraku, vidimo, da je čustven recidiv lahko prav tako smrtno nevaren kot karkoli drugega. Zavedamo se, kako smo morda recidivirali, ko smo se spet in spet vračali k izvorni družini, v upanju, da bi bilo drugače. Toda namesto tega smo jih gledali, kako se med sabo trgajo narazen, in ugotovili, da v tem, čeprav malo, sodelujemo. Morda smo ignorirali svojega jokajočega notranjega otroka, ko smo vadili druge prakse samopoškodovanja, pri čemer smo ignorirali našo Višjo Moč v korist našega starega kompulzivnega samozaupanja.
Ker vidimo, kako dovzetni smo za ponovitev bolezni, tako kot tisti, ki se ukvarjajo z zlorabo substanc, postanemo bolj previdni, vendar ne v nasprotju s pretirano budnostjo iz otroštva. Ta budnost je zavedanje, koliko »budni« sploh smo. Pozorni smo na ohranjanje zavestnega stika z našim notranjim otrokom in našo Višjo Močjo skozi našo dnevno inventuro. Ustvarjamo čas in prostor, ki ju potrebujemo, da se premaknemo naprej na naši poti, ne da bi se več zapuščali.
Ta dan bom vzdrževal vsakodnevni stik s svojim notranjim otrokom in svojo Višjo Močjo, ki mi bo pomagala ostati osredotočen, da se izognem čustvenim recidivom.