“Iščemo Moč, ki jo potrebujemo, da dan za dnem živimo v svobodi.”
BRB str. 116
Ko na sestankih poslušamo zgodbo za zgodbo o zanemarjanjih, se lahko jezimo na tiste okoli nas.
A če pozorno poslušamo, zaslišimo notranji glas, ki nam pravi: “Kaj pa jaz?” Začnemo biti pozorni in ustvarjati prostor s svojimi besedami in dejanji, da nam ta glas končno pove, kar bi moral že davno, kar je bilo tako dolgo zanikano. Ta proces se razširi na naše delo po Korakih in nato v naše življenje, na delu in v igri.
Morda se prvič začnemo počutiti svobodne.
Začnemo se igrati in se učimo, kaj to pomeni za nas. Naučimo se upočasniti, saj pretiravanje z urnikom deluje proti našemu resničnemu jazu. Vidimo, da ko imamo preveč dela, je težje stopiti v stik z našimi čustvi. To pa ni več v redu.
Za svojega notranjega otroka izvajamo dejanja, ki jih potrebujemo, enako kot za drugega otroka, ki je v naši oskrbi.
Na ta način gojimo notranjega ljubečega starša in se osvobodimo. Ne čakamo več, da se naši mučitelji prebudijo in nas nehajo zlorabljati. Ti notranji samogovori so končani. Zdaj vemo, kako poskrbeti zase.
Na današnji dan bom naredil nekaj igrivega in zabavnega. Začutil bom svobodo, ki si jo moj Notranji otrok zasluži.