“Simptomi posttravmatske stresne motnje (PTSD) lahko vključujejo pretirano opreznost ali stalno spremljanje okolice zaradi morebitne nevarnosti in grožnje.”
BRB str. 345
Mnogi od nas imamo malo konkretnih spominov na otroštvo. Vemo, da smo preživeli neverjetne travme, a če nas vprašajo, kaj se nam je zgodilo, imamo pogosto le nekaj primerov, ki bi jih lahko navedli. Morda se spominjamo določenih trenutkov, vendar vmes zijajo tudi leta “praznine”. Nekateri spomini, ki jih imamo, so povezani z našimi brati in sestrami.
Svoje spomine smo potlačili kot zaščitni mehanizem. Toda ko prispemo v ACA, se jih trudimo iskati, ker so ključ do večine našega disfunkcionalnega vedenja. Nekatera vedenja, kot je pretirana opreznost, se zdijo nerazložljiva v svoji intenzivnosti. Lahko celo sedimo s prijatelji, ki se zdravijo, morda na sestanku, in zdi se, da ne moremo opustiti spremljanja vsega, kar se dogaja. Kar smo morda prej označili za močno preveč razvit občutek odgovornosti, je bolj verjetno PTSD.
Ko delamo na svojem programu in postanemo pripravljeni razkriti svojo travmo, se začnemo osvobajati povečanega stanja zavedanja, ki nas izčrpava in povzroča težave v naših odnosih. Odstranjujemo spomine, ki so nas pripeljali do tega stanja, pogosto s pomočjo terapije, z podelitvijo svoje zgodbe in poslušanjem drugih na srečanjih.
Ta dan me ne bo strah razkriti spominov, ki me vežejo na moje disfunkcionalno vedenje.