Avtor: aca

“Klinične raziskave močno kažejo, da sta travma ali zanemarjanje iz otroštva shranjena v otroških telesih. Čustvena ali fizična travma ne izgineta brez prizadevanj za odpravo prvotnega vzroka.”

BRB str. 17

“To je v tvojih kosteh,” so morda rekli. “Nekaj ​​je narobe z vso družino.” Te izjave le sprožijo vprašanje, ki se pogosto spregleda: “Zakaj?”

Čeprav je travma naših prednikov in prenatalno shranjena v nas, more biti tako tudi v delih telesa, ki se morejo obnoviti. Ko delamo po korakih, se obnavljamo, udeležujemo sestankov in se družimo s sopotniki, uporabljamo nekatera najmočnejša znana orodja za povrnitev našega telesa v uravnoteženo, naravno stanje. To ni enostavno in pogosto zahteva mnogo truda in vztrajnosti ter lahko vključuje celo občasne ali celo pogoste ACA recidive.

Vendar ni lažje, blažje poti. Proces okrevanja vključuje resnično delo in odločnost, ki se obrestuje onkraj naših pričakovanj. Če smo pripravljeni ostati na tej poti okrevanja, če zaupamo korakom in obljubam, lahko naše telo sprosti shranjeno travmo, kar nam prinese resnično olajšanje. Čudež okrevanja je cilj in tja moremo priti.

Ta dan bom zelo pozoren na svoje telo in namige, ki mi jih daje o moji shranjeni travmi. Zase znova potrjujem, da lahko z uporabo Korakov in starševstvom sebi sprostim energijo travme, da morem izkusiti celovitost, kakršne si je sploh nisem mogel predstavljati.

“Sprostimo občutke sramu, ki smo jih nosili ob spolni zlorabi.”

BRB str. 233

Tisti med nami, ki smo bili spolno zlorabljeni, pogosto težimo k samouničevalnemu vedenju, da bi ublažili bolečino in sram.

S srečanji in pomočjo naše Višje Sile se postopoma znebimo nekaterih vedenj, ki nas oklepajo v stiski. Če smo se spolno promiskuitetno vedli, se naučimo spoštovanja do sebe in drugih; če nam je uporaba pornografije prinesla sram in krivdo, si pošteno ogledamo njen učinek in ga nekega dne opustimo; če smo se omrtvičili z »družbeno sprejemljivimi« zabavami, kot so TV in računalniške igre, se naučimo najti ravnovesje.

Nekateri med nami, ki smo finančno povezani s svojimi storilci, začnemo sprejemati korake, da postanemo finančno neodvisni od njih, in se izognemo njihovemu nadzoru.

V okrevanju izkazujemo čast našim notranjim otrokom, ki so preživeli zlorabo, tako da smo se znova naučili igrati, jim dali glas in jih poslušali, zlasti glede seksualnih misli. Sporočamo jim, da je v redu govoriti, zaupati in čutiti. Dajemo jim vedeti, da smo zanje tu in da so nam na prvem mestu – da jim ni treba seksualno izstopati, da bi bili ljubljeni (in opaženi).

Danes se bom spomnil, da ko delam svoj program, rešujem sebe. Ne bom več dovolil, da bi zloraba nadzorovala moje življenje.

“Motivirani smo, da izstopimo iz sebe in da služimo drugim … Vračamo, kar nam je bilo brezplačno dano v ACA.”

BRB str. 439

V naših zgodnjih izkušnjah z ACA smo bili morda skeptični, zmedeni, jezni ali žalostni. Vsekakor še nihče ni prišel v ACA, ker bi nam bilo dobro. Fizično, mentalno in duhovno dno nas običajno pripeljejo do ACA.

Ker smo nekajkrat prišli na srečanja ACA, smo morda ujeli kanček upanja, da nam utegne program ACA pomagati. Čez nekaj časa smo morda koga vprašali za številko ali z njim spili kavo, da bi videli, ali bi morda postali sopotniki.

Ko razmišljamo o tistih prvih dneh, si lahko samo predstavljamo, kaj bi se lahko zgodilo z nami, če ne bi našli srečanj ACA. Naše misli se lahko obračajo na tiste, katerih življenja so podobno prizadeta, in radi bi, da bi imeli enako priložnost za duhovno rast.

Tako se lahko odločimo za udeležbo na organizacijskem srečanju skupine ali sprejmemo služiteljsko vlogo na ravni skupine, medskupine ali svetovne službe. Ali pa se morda najbolj počutimo, ko sprejmemo povabilo na klepet ali skodelico kave z drugim sopotnikom ACA, ki se bo kmalu podal na to čudovito duhovno pustolovščino. Sami se odločimo za najboljši način vračanja skupnosti.

Na ta dan se spominjam svojih prvih dni in napredka, ki sem ga dosegel. V zameno bom na nek način opravljal storitev, da bodo lahko drugi v ACA našli ta program, ki rešuje življenja.

“V življenju se bomo naučili igrati in zabavati.”
BRB str. 591

Tako kot smo se naučili bati svojih alkoholnih in disfunkcionalnih družin, se lahko zdaj naučimo igrati in uživati. A to ne pomeni solo igranja iger na računalnikih, tablicah ali igralnih konzolah.

Način, na katerega se mnogi od nas naučimo postati bolj brezskrbni, je, da najdemo užitek v družbi drugih v ACA. Medtem ko na naših srečanjih ohranjamo določeno strukturo, lahko užijemo tudi druženje pred ali po srečanjih in si tam delimo dobre trenutke. Nekaterim od nas se bo to zdelo sprva morda nenavadno, ker se učimo drugačnega odnosa do ljudi, kot smo to vajeni. Toda tako kot pri preostalem delu programa ACA nam vsakodnevna praksa pomaga, da se s tem novim pogledom počutimo bolje.

Smeh nam začne teči bolj naravno, ko se sprostimo. Postanemo manj zaskrbljeni, če smo rekli pravo stvar, in vse bolj osredotočeni na tisti trenutek. Če smo nekoč vsak trenutek budnosti zapolnili z dejavnostjo, da bi se zaposlili, se lahko naučimo postati bolj biti človek kot delati da bi se zdelo, da smo človek. Sedaj se lahko zabavamo, saj smo končno osvobojeni strahu pred tem, da pokažemo svoj pravi jaz. Ste že slišali tisto (šalo) o dveh odraslih otrocih, ki stopita na sestanek …?

Ta dan bom vadil igranje in užival v zabavi z drugimi na zdrav in pozitiven način.

“Odrasli otroci smo zvečina uporabljali različne odnose, da bi se ozdravili kroničnega občutka osamljenosti v našem življenju.”
BRB str. 173

Plavali smo v drugih ljudeh, kot riba v vodi. To nam je nekoliko olajšalo tesnobo, ki smo jo čutili, ko smo bili sami. Težave drugih ljudi, ne glede na to, kako hude so bile ali njihove potrebe, so bile tonik našega obstoja – način, kako se rešiti iz sebe.
Vendar smo se naučili, da smo postali preveč osredotočeni na druge in uporabljali njihove drame in vznemirjenost, da bi nas napolnili z energijo na nezdrave načine. Tako smo ugotovili, da smo nezdravo odvisni od vzburjenja.

V okrevanju nehamo poskušati popraviti druge. Tiste odnose, kjer smo se vrteli v krogu, nadomestimo z bolj zdravimi odnosi z drugimi v programu, v čemer prepoznamo poštenost, ki nam je na voljo.

Ko najdemo sponzorja ACA ali sopotnika, je to morda prvi čustveno iskren odnos, kar smo ga imeli. Tu se naučimo svoje okrevanje ponesti v svet in se spoprijateljiti z ljudmi, ki imajo enake kvalitete in integriteto, z ljudmi, ki imajo meje in znajo poskrbeti zase. Na neki točki se zavemo, da smo naredili finalni preobrat – zdaj se nam zdijo preveč zahtevni ljudje neprivlačni. Končno razumemo, zakaj so se ljudje na nas odzivali tako, kot so se pred okrevanjem.

Na današnji dan se bom skušal povezati s svojo Višjo Silo in se povezati z zdravo energijo drugih, ki želijo zdraviti znotraj in zunaj programa.

“Ne smemo pozabiti, da je ACA duhovni in ne religiozen program. Vera in versko prepričanje nista pogoja za članstvo v ACA. Izogibamo se dogmatizmu in teološkim razpravam, čeprav je Višja Sila ključni del načina življenja ACA.”

BRB str. 106

Pogosto se zdi neverjetno, da smo si lahko med sestanki postanemo tako blizu, se zanašamo drug na drugega za čustveno podporo, pa imamo še vedno različna mnenja o tem, kaj je Višja Sila. To je zato, ker smo se zbrali iz enega samega razloga: zavedamo se, da naše disfunkcionalno otroštvo preglasi vse ostalo. Drug drugega podpiramo zaradi tega, kar smo, ker imamo nekaj skupnega, kar nas združuje.

ACA ne zagovarja nobenega religioznega pogleda. Četudi imamo svoj verski pogled, kot posamezniki ne smemo uporabljati ACA kot platforme za poskus spreobrnjenja drugih. V kolikor verskega nazora nimamo, nismo upravičeni kritizirati tistega drugega člana. Vadimo strpnost do drugih.

Vsi sistemi verovanj imajo eno skupno stvar: so duhovne narave. Naša osebna duhovnost in prepoznavanje Višje Sile našega lastnega razumevanja sta tisto, kar nas vodi na naši poti zdravljenja.

Danes se bom spomnil, da so moja duhovna prepričanja pomemben del mojega okrevanja; a ni nujno, da se ujemajo s tistimi drugih ljudi v programu.

“V ACA gledamo na vedenje naših staršev, družinske vloge, pravila, sporočila, zlorabo, zanemarjanje in kako to vpliva na nas kot odrasle. Popis našega družinskega sistema usklajujemo s temeljitim popisom lastnega vedenja.”

BRB str. 109

V četrtem koraku je morda prvič, da mnogi od nas svojo celotno zgodbo povemo nekomu drugemu. To je izjemen dogodek, ki nas pusti z občutkom celovitosti, kakršnega še nismo doživeli. Predstava, ki smo jo morda nosili s seboj, da nismo vredni ljubezni, se zdaj počasi razblinja.

Ena od čudovitih stvari pri ACA je, da nam naš inventar četrtega koraka pomaga razumeti, od kod smo v resnici prišli in kdo postajamo. Sprejemamo vse, kar nam je bilo dano, da se lahko odločimo, kaj obdržati. Ko vzamemo naš inventar, ga uravnovesimo, pri čemer se zavedamo, da se zdaj sami odločamo; ne sprejemamo več slepo tistega, kar so drugi vsadili v naš um. Ni nam treba prenašati vseh zlorab in zanemarjanja, ki so se nam prenašala iz generacije v generacijo.

Ravnovesje, ki se ga naučimo, nam omogoča, da vidimo, kam moramo iti. Še naprej se osredotočamo nase in spreminjamo, kar moremo. Ne iščemo več začasnih rešitev življenjskih težav.

Ta dan bom zaupal svoji temeljni usmeritvi. Začel sem bolj jasno dojemati, da mi bo ta nova pot, po kateri hodim, dala svobodo, ki si jo zaslužim.

“Postali smo odvisni od vznemirjenja.”

BRB str. 16

Pri večini ljudi lahko veliko stvari povzroči navdušenje: ogled novega filma, obisk najljubšega starega prijatelja, priprave na počitnice, nakupovanje, nakup novega ljubljenčka, praznovanje rojstnih dni in celo seks. Toda težava mnogih odraslih otrok je naša potreba po ustvarjanju vznemirjenja, da bi se počutili žive. Prepogosto je to storjeno na nepravi način, ki škoduje nam in našim odnosom.

V odrasli dobi se lahko ta zasvojenost z vznemirjenjem pokaže na več načinov, vključno z začetkom pogostih prepirov z zakoncem, aferami, ki povzročijo vznemirjenje in nato bolečino, ukvarjanjem z ekstremnimi športi, ker hrepenimo po navalu adrenalina, ali uporabo drog ali alkohola, da bi se počutili žive.” Če v življenju nimamo redno določene stopnje vznemirjenja, se nam zdi, da je življenje dolgočasno, da nekaj preprosto ni v redu, da nekaj zamujamo ali pa morda preprosto nismo ljubljeni.

V okrevanju lahko prepoznamo načine, na katere ustvarjamo vznemirjenje, ki škoduje nam in našim ljubljenim. Nato se naučimo ustaviti, preden gremo čez mejo. To nam lahko da občutek umirjenosti, ki se sprva morda zdi neprijeten, a se sčasoma navadimo. To je del učenja, kdo smo.

Danes bom molil za modrost, da prepoznam negativno vznemirjenje, ki ga lahko ustvarim. Ne želim več škodovati ne sebi in ne drugim s tem vedenjem.