Kategorija: vsakodnevna-meditacija

“Številni odrasli otroci se borimo s odpuščanjem sebi, ker smo kot otroci naravnani k dvomu vase ali k pretirani kritičnosti do sebe.”

BRB, str. 234

V glavi nosimo sporočila, da kadar nekaj naredimo in dobimo negativno reakcijo okolice, je napaka zagotovo naša. In če nam kdo reče, da smo naredili nekaj narobe, je naša prva misel: “Seveda ima on prav!”- Pa sploh ni pomembno, ali smo dejansko kaj naredili narobe ali ne.

Prigovarjamo si v slogu: “Moral bi to vedeti!” “Pa kaj je z mano?” “Samo poglej njegov izraz-  seveda je jezen name.”

To so sporočila, ki smo jih slišali kot otroci. Sporočila, ki so se tako ukoreninila, da smo se jih že zelo zgodaj naučili povedati sami sebi.

Zdaj kot odrasli v ACA, se prenehamo “trpinčiti ” in vidimo celotno zgodbo.

Naš zdrav sistem podpore nam lahko pomaga razumeti resničnost naše situacije, da ugotovimo, kaj je v resnici naša odgovornost in kaj le pripada nekomu drugemu.

Na današnji dan se bom spomnil, da si zaslužim, da najbolje obravnavam prav sebe!

S pomočjo orodij programa se bom čustveno ločil od neprijetne situacije in prevzel nase samo tisto, za kar sem odgovoren.

“Naši poskusi nadzora prinašajo duhovno smrt v odnos s seboj in drugimi.”

BRB, str. 41

Koliko oblik nadzora obstaja?

Ko vstopimo v naše prostore za okrevanje, ugotovimo, da jih je skoraj toliko, kolikor je ljudi.

Toda ali ne poskušajo vsi ljudje nadzorovati drugih?

Da, vendar ne krčevito, kot se to zgodi pri odraslih otrocih.

Kot majhni otroci nismo imeli nadzora nad izvorno družino.

Ko nas je obdal kaos in ogrožal naše fizično, čustveno in duhovno počutje, smo se lahko le ustrašili moči, ki je povzročila zlorabo.

Skoraj neznosna potreba po nadzoru drugih tolikih od nas izvira iz tega, da smo mi ti zlorabljeni otroci.

Bojimo se, da se bo zgodovina ponovila, če bomo v nekem trenutku spustili vajeti in dovolili drugim, da prevzamejo nadzor, mi pa bomo spet tisti petletnik, ki se skriva za kavčem.

To pomaga razložiti, zakaj uporabljamo vse možne metode za obvladovanje svojega okolja ali iluzijo nadzora.

A poskušamo prikriti, kar počnemo, z besedami, kot so: “Skrbim samo za dobrobit vseh.”

V ACA se naučimo, da nadzor temelji na strahu, in naučimo se soočiti s svojimi strahovi.

Svojega 5-letnika pripeljemo izza kavča in se ponovno povežemo z njim kot sam svoj starš z ljubeznijo in prijaznostjo.

Na današnji dan se bom s pomočjo sopotnikov soočil s svojimi strahovi in ​​sprostil svojo potrebo po nadzoru nad drugimi.

“Prišel sem do prepričanja, da nam lahko moč, ki je večja od nas samih, povrne razum.”

BRB str. 130

Mnogi od nas nikoli niso vedeli, kaj je razum, in že sama ta beseda nas je lahko spravila na rob.

A vemo pa vse, kar razum ni, saj smo tako odraščali. Razmišljamo: “Kako se lahko spravim v stanje, ki ga še nisem nikoli doživel? Če je ta korak namenjen obnovi, ACA morda ni zame.” To razmišljanje nas je morda spodbudilo, da smo odšli, preden smo vložili kakršno koli upanje v proces.

Vendar smo imeli to srečo, da smo slišali druge, ki imajo bolj blago perspektivo.

Pravijo: “Pomiri se. Poskusi ne sklepati prehitro. Nekateri od nas smo imeli enake misli in občutke kot ti.” Namigujejo, da nam lahko zaupanje v Višjo Silo, kot jo razumemo sami in delamo po Korakih, obeta novo življenje, brez karakternih napak, ki so nam onemogočale življenje po našem namenu in cilju. Zagotavljajo nam, da sta program in njihova Višja sila v njihovih življenjih naredila čudeže.

Počutimo se potolaženi in to nam pomaga uvideti, da smo tam, kamor spadamo.

Spremenimo svojo perspektivo in začnemo verjeti, delovati in se počutiti … razumne. Za mnoge od nas razum preprosto pomeni duševni mir, ki ga hvaležno pozdravljamo.

Na današnji dan se zavedam, da je bila norost v mojem življenju zakoreninjena v disfunkciji mojega otroštva. Nima več enake moči nad mano, ker sta mir in spokojnost tisto, na kar se osredotočim, ko doživljam okrevanje.

Naša srečanja nudijo varno okolje za odrasle otroke, da delimo svoje lastne izkušnje.”

BRB str. 333

Zaradi številnih vrst zlorab in/ali zanemarjanja, ki smo jih doživeli, tako kot otroci kot odrasli, je za nas velika težava, da se lahko povežemo s samim seboj, z drugimi odraslimi otroki in z Močjo od zgoraj.

Začnemo lahko tako, da se samo pojavimo na ACA srečanjih.

Ničesar nismo prisiljeni deliti; izbira je naša. Delamo v svojem tempu. Morda le opazujemo in začutimo stvari. Ko smo pripravljeni, lahko začnemo sprejemati in dejansko delati program ACA.

Ko preidemo iz izolacije, spoznamo, da nismo sami.

Začnemo delati Korake in razumeti Tradicije. Orodja za pisanje dnevnikov lahko uporabimo za odkrivanje kaj nam dogaja. Toda ne glede na to, kako to delamo, v svoje življenje spustimo program ACA, druge ljudi in našo Višjo Silo.

Ni posebnega reda, kako morajo stvari delovati.

Edinstveni smo in okrevanje izvajamo na način, ki nam najbolj ustreza. Pomembno je le, da to naredimo, saj si zaslužimo varnih, zdravih povezav, ki so nam zdaj na voljo.

Na današnji dan vem, da mi moja srečanja zagotavljajo varnost, ki mi pomagajo nadaljevati osebno rast.

“AOOA srečanja lahko prikličejo žalost, kakršno prej leta nismo začutili.”

BRB str. 68

Misel, da bi opravljali delo zaradi žalosti ali izgube, ne zveni vabljivo. Sliši se, kot da gremo na pogreb. Že samo misel na to obudi globok občutek otožnosti. A ko pregledujemo svoje otroštvo, se zavemo, da naša žalost pravzaprav čaka na svojo priložnost, da se izrazi.

Na srečanjih smo priča močnim preživelim družinskega alkoholizma in drugih disfunkcij, kako obiskujejo pogrebe svojega otroštva. Poslušamo jih, kako delijo posledice svojih grozljivih otroških izkušenj. To mnogim od nas pomaga, da se spet začnemo spominjati dogodkov, ki so privedli do naših občutkov stalne izgube.

Kakor se vračamo vedno znova, nam prihajajo spomini in občutki – včasih postopoma, včasih hipno. Vendar pridejo, če smo le dosledni pri obiskovanju srečanj (in vzdržimo v treznosti, op. IZ). Tu najdemo prostor za izražanje žalosti zaradi izgub iz otroštva. Tu se naučimo zdravljenja po letih zanikanja svojih čustev.

Na današnji dan se bom spomnil, da je za ozdravitev pomembno, da delim svoje spomine. To mi omogoča tudi povezovanje z drugimi, ki so imeli podobne izkušnje.

“Za obnovo ali izgradnjo našega življenja je potreben čas. Potrebna sta potrpljenje in stalna osredotočenost.”

BRB str. 431

Mnogi od nas nikoli niso vedeli, kako sta res videti fokus ali potrpežljivost, dokler nisva prišla v ACA.

Vse življenje smo se mrzlično premikali iz ene stvari v drugo. Ko smo začeli vaditi novo vedenje, smo najprej začeli dosledno obiskovati sestanke. Nato smo začeli komunicirati po telefonu in prositi za pomoč, da ostanemo osredotočeni.

Ko smo postali pripravljeni prevzeti služiteljske vloge na sestankih, je bilo tako, kot da hranimo svoje okrevanje in vračamo hkrati. Iskali smo ravnotežje in se zavedali, da je za potrpljenje, ki smo ga doživeli, zahtevalo potrpežljivost. Naučili smo se skrbeti za svoje telesne potrebe, počivati, ko smo bili utrujeni, in jesti zdravo hrano za nego telesa in duha. Svoje kompulzivno vedenje smo začeli umikati, ko smo se ga bolj zavedali. Zdaj vidimo, da se naša prizadevanja obrestujejo, ko doživljamo vedrino. Naučili smo se vprašati, kaj potrebujemo pri svojem delu, prijateljstvu in romantičnih odnosih, ker vemo, da smo vredni tega. Če nas drugi ne slišijo, gremo naprej. Pogumno smo stopili v luč okrevanja in se morda prvič počutili varne.

Na današnji dan molim za potrpežljivost in cenim priložnosti, ki se mi ponujajo. Prosim za navodila, ki jih potrebujem, da se osredotočim na svoje potrebe.

“Odrasli otroci se intuitivno povezujejo z drugimi odraslimi otroki v odnosih in družbenih okoljih.”

BRB str. 13

Ne glede na to, koliko smo si prigovarjali, da ne bomo ponavljali vzorcev svojih staršev, nas je večina dosegla odraslo dobo ko nas neizogibno privlačijo drugi, ki prihajajo iz podobnih okolij. Videti je bilo, kot da bi se videli celo v temi, kot bi imeli kakšen poseben radar. To se ni zgodilo samo po naključju. To je bil uveljavljen vzorec, ki smo ga v otroštvu videli povsod okoli nas.

Ves ta čas smo se držali pravljice, da bomo nekega dne našli gospoda ali gospodično »pravega« in bomo čarobno živeli srečno do konca svojih dni. A »napačne« smo še kar naprej srečevali. Naše disfunkcionalno nadzorniško obnašanje nam je omogočilo dober odnos le do določenih ljudi.

Da smo zagledali napis na steni, »… da se stvari ne bodo spremenile, če ne zberemo poguma, da se spremenimo…«, smo imeli to srečo, da smo prišli na sejo ACA.

Tam smo srečali druge ljudi, podobne sebi, vendar so ti opravljali delo, da bi se izkopali iz svojega neurejenega življenja. Ko smo poslušali, kaj so se naučili, smo postajali pripravljeni na pot, ki je od nas zahtevala, da smo morda res prvič iskreni do sebe. To potovanje nas bo popeljalo tja, kjer imamo pravico biti – v kraj sreče, veselja in svobode.

Na današnji dan bom imel pogum, da v svojem življenju naredim spremembe, ki me bodo osrečile. Iztegnil se bom iz sebe in vem, da bom tam našel nekoga.

“Okrevanje zahteva napor.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 50

Višja Sila zagotavlja hrano za vse ptice na zemlji. Vendar je ne daje v usta.

Lepo bi bilo sedeti v naših prostorih za okrevanje in pustiti, da program potone v nas z osmozo, ne da bi mu bilo treba delati. Nekaj od nas je to poskusilo, nekateri več let, in se spraševalo, zakaj nismo doživeli veliko sprememb. Morda smo »suhi«, brez substanc in zasvojenosti, vendar imamo v življenju in v glavi še vedno čustveni kaos in disfunkcijo.

Če bomo imeli srečo, bomo sčasoma dobili uvid, da kolikor bomo že poskušali, do sprememb ne bo prišlo brez znatnega truda z naše strani. Potrebujemo program, sopotnike in predvsem našo Višjo Silo. Če se nam ustavi, odpremo um in srce, da vidimo, kaj deluje za druge. Mogoče utegne delovati še pri nas.

Neprestano so nam govorili, da je za okrevanje potrebno veliko truda. In ko opravljamo delo, se zavedamo, da okrevanje ne prinaša odsotnosti notranjih neurij, ampak nam le daje prepotreben dežnik, ki ga nikoli nismo imeli.

Na ta dan bom zapustil “gnezdo” in opravil delo, potrebno za okrevanje, ki mi bo spremenilo življenje.

“S Koraki in da postanemo sami svoj ljubeč starš, lahko dodatno odstranimo “gumbe”, na katere so drugi pritisnili, da bi z nami manipulirali ali nas sprovocirali.”

BRB, str. 326

Kot otroci so z nami po svoji volji manipulirali drugi.

Včasih se je zdelo, da smo rojeni, da bi nas drugi izrabljali. Zgodili so se nam grozljivi ljudje, ki so iz nas izsesali pogum in moč, saj smo se tega naučili od svojih družin. Ti so nam tudi povedali, da smo pač namenjeni temu, da tako ravnajo z nami.

Medtem odrasli zdaj vemo, da lahko postavimo meje tistim, ki nas zlorabljajo.

Ko ugotovimo, da smo na delovnem mestu prišli v brezizhoden položaj, si poiščemo drugo. Ko se znajdemo spet z odvisniki, ki nas ponoči prebujajo, da bi skrbeli zanje, spremenimo okolje in življenjski slog.

V okrevanju naredimo prostor, da začutimo jezo in sram, ki sta nam jih predali v otroštvu. Okrevamo.

Morda se celo trajno ločimo od zlorabljajočih družinskih članov, če to potrebujemo za ohranitev svoje spokojnosti.

Na današnji dan bom zapisal, kakšno bi bilo moje življenje, v kolikor bi ga predal svoji Višji Sili.

“Ko pozdravljamo sodelavce ali prijatelje, čutimo, da se v svoji notranjosti spreminjamo. V tem začnemo odkrivati moč, ki je prej nismo poznali.”

BRB,  str. 273

Redno preživljanje mirnega časa nam pomaga čustveno in duhovno odraščati.

Kako ga bomo sprejeli, je odvisno od naše izbire. Sprva sami preživimo čas, ko to potrebujemo, in pustimo drugim, da naredijo, kar hočejo, da poskrbijo zase. Če ga porabijo za pijančevanje in drogiranje, jim to dovolimo, vendar sami v tem ne iščemo več izhoda za svojo bolečino in trpljenje, če smo se s tem tako spopadali prej.

Kasneje vidimo, da pravzaprav uživamo v tem, da smo sami.

Ne izpopolnjujejo nas več drugi samo zato, da bi z nami preživeli čas ali nas obdržali. Ne pretvarjamo se več, da smo navdušeni, ko to nismo. Iščemo tiste ljudi, s katerimi se lahko resnično povežemo in uživamo. Ne govorimo samo o površinskih stvareh, ampak o tem, kdo smo in kaj nam je pomembno. Ljudje nas bolj spoštujejo pri delu in drugod, ker ne iščemo več nenehnega odobravanja, kot smo to storili v naših primarnih družinah. Ne delamo več stvari, ki so nam neprijetne, samo zato, da bi se prilagodili.

Ko postanemo pristnejši, drugim dovolimo, da najdejo vsak svojo pot; namesto da bi jih etiketirali, jim dovolimo, da smo različni. Če našega novega jaza nekateri ne marajo, jim to dopustimo. Ob tem pa posodobimo seznam tistih, ki jim lahko zaupamo.

Na današnji dan bom imel svojo moč, da bom pristen in začutil, kako prijetno se je osredotočiti na to, da sem pristen.