Kategorija: vsakodnevna-meditacija

“Svoje življenje sem živel v neskončnem krogu škodljivih odnosov, izgubljenih služb in izgubljenih prijateljev. Pravzaprav pa nikoli nisem mogel biti nekomu prijatelj.

Prenehal sem se spuščati v odnose, da bi ustavil bolečino. Nisem imel izbire. Bil sem kompulziven in z vsakim letom izgubljal več nadzora. “

BRB str. 141

Neverjetno je, kako se ne zavedamo, da škodujemo sami sebi.

Izbiramo napačne ljudi, kraje in stvari, ki nas osrečujejo iz napačnih razlogov. Včasih se celo zavedamo, da dovolimo ljudem, da nas izkoriščajo, da bi jih lahko izrabili tudi mi sami.

Ljudi se poslužujemo kot obližev, da pokrijemo svoje nezaceljene rane, dokler ne opazimo, da nas še kar naprej bolijo, in nam tudi povoji ne morejo pomagati.

Naši sponzorji predlagajo, da delamo na tem, da se imamo radi.

Ampak kako?

Prebiramo literaturo ACA, si pošiljamo afirmacije in pišemo dnevnike.

Opazujemo svojo preteklost, se spopadamo s svojimi bolečinami, odpuščamo sebi in drugim. Opravljamo delo. In nekega dne opazimo, da se nam dogaja. Počasi smo se začeli ljubiti in celo imeti se radi. Nehamo uporabljati kratkotrajne obliže in imamo zdaj pristne prijatelje, ki nas imajo radi takšne, kot smo. Medtem pa nadaljujemo pot okrevanja. A največje darilo je, da se naučimo biti sebi prijatelji.

Na današnji dan bom opravil delo na sebi. Pot do ljubezni do sebe ni lahka, vendar je nagrada neprecenljiva.

“Strah pred neuspehom in uspehom nas bo zapustil, saj se intuitivno bolj zdravo odločamo.”

BRB, str. 591

Čeprav večina ljudi verjame, da želijo biti uspešni, vemo, da se mnogi ACA-ji bojijo uspeha.

Gre za strah, ki se porodi iz več let rednih glavnih obrokov neuspeha s stranskimi obroki zanemarjanja, sramu in ponižanja. Biti uspešen pomeni, da se nas lahko osvetli žaromet, ki nas utegne spomniti na boleče spomine, da nikoli nismo bili dovolj dobri.

Ko se učimo povezovati z notranjim ljubečim staršem, notranjim otrokom in Višjo Sila, se naš intuitivni občutek izostri.

Ker nismo več odvisni od starih posnetkov ali kritičnega glasu v naših glavah, lahko ta povrnjeni intuitivni občutek uporabljamo za zdrave odločitve. Hkrati nam je jasno, da smo na duhovni poti in da je vsaka situacija duhovna lekcija. Na tej poti ni možnosti za neuspeh.

Neuspeh je področje razmišljanja »vse ali nič« našega notranjega kritika.

Ko se naučimo videti stvari takšne kot so, jih filtriramo skozi doživljanje svojega ljubečega starša. Prilagodimo se tihemu in enakomernemu glasu svojega notranjega otroka, ki nam pove, kako naj bolje poskrbimo za naš duhovni, telesni in čustveni razvoj. Sproščamo svoje strahove.

Na današnji dan bom prisluhnil glasu in pogledom mojega najčistejšega notranjega otroka in verjel, da me bodo moji strahovi zapustili. Odprt sem za vodenje na višje ravni duhovne, čustvene in fizične zavesti.

“”Rdeče zastave”, ki nas opozarjajo, da prihajamo do dna ali se nam bliža recidiv, vključujejo: opuščanje sestankov in osamitev; argumentirano ali nerazumno ogovarjanje/opravljanje; izguba osredotočenosti in vračanje v eno od družinskih vlog: junaka, izgubljenega otroka ali maskote; splošna nezavezanost okrevanju; izogibanje Korakom in intelektualiziranje; neuspeh pri opravljanju služenja za ACA; pretiravanje s seksom, drogami, hrano ali drugim kompulzivnim vedenjem; delovanje s perfekcionizmom in neuspešnost pri govorjenju o občutkih in o kritičnih notranjih sporočilih. “

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 70

ACA se ukvarja z globokimi odnosi in vedenjem, ki se ju včasih težko zavedamo.

Seveda je preprosto prepoznati najbolj grozljivo in ga sprejeti v našo zavest. Toda drugo leži pod več plastmi samoprevare ali bolj družbeno sprejemljivimi značilnostmi.

Ko redno zamujamo sestanke, se to morda zdi kot način, kako se izogniti neželeni bolečini in razočaranju.

Vendar pa našim strupenim kritičnim notranjim staršem ponuja možnost, da nas odvrnejo od naše poti v ozdravitev. Ta lažni jaz je mojster pri iskanju načinov, kako se izogniti opravljanju dela, ki nas vodi na življenjsko pot upanja.

V ACA je eden od načinov, da se vedno znova vračamo, služenje iz lastnega prostora čiste ljubezni.

To je eden zanesljivih načinov, da se obdržimo v svojem Resničnem Jazu in ob notranjem ljubečem staršu, ki poskrbi za našega notranjega otroka. Z doslednimi soočenji s sabo lahko ostanemo osredotočeni na to, kaj v našem programu deluje, in to, kako sopotnikom v ACA najbolje pomagati pri njihovih začetkih procesa okrevanja.

Na današnji dan bom služil svoji skupini AOOA, kar je eden od načinov, da ostanem prisoten in osredotočen v lastnem procesu okrevanja.

“Kot otroci smo s svojimi fizičnimi potrebami vezani na družino.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 88

Mnogi od nas so živeli svoje otroštvo in mislili, da je to, kar se nam je zgodilo, naša krivda.

Pa vendar obstajamo po volji drugih. Mogli smo jesti, a za ceno tega, da nas je ob tem sramotil jezen starš ali pa zanemarjal nekdo, čeprav je bil prvi dolžan poskrbeti za nas. Nekateri izmed nas smo čutili, da nam je dovoljen prostor za spanje samo če nismo govorili o spolni zlorabi, ki se je dogajala v naši hiši. Obtoževali smo sebe, ker nismo mogli drugače razumeti situacije.

Danes, ko na naše otroštvo gledamo z drugačnimi očmi, se naučimo zlorabo nadomestiti s kultiviranjem notranjega ljubečega starša.

Ta starš ščiti našega notranjega otroka in nam dovoli, da se ukvarjamo s stvarmi, dokler se ne uredijo. Ne sklepamo več prehitro in se ne stegujemo za cilji, ki so zunaj našega dometa. Ko ne vemo, kaj naj storimo, pokličemo nekoga ali poiščemo pomoč, da vidimo situacijo iz druge perspektive. Dovolimo, da naši občutki prosto tečejo. To občutimo kot katarzo.

Nismo več na nezdrav način vezani na svoje družine.

Osredotočamo se nase in začnemo sprejemati Višjo silo kakor jo razumemo. Ne hitimo s presojanjem, dokler nam stvari niso jasne. Smo del čudovitega vesolja, čeprav se zavedamo, da ne moremo videti vseh njegovih plati hkrati. Sprejmemo, da smo danes tam, kjer moramo biti.

Na današnji dan moj notranji ljubeč starš postavi meje, zaradi katerih se bo moj notranji otrok počutil varnega in celostnega, ne glede na to, kar se dogaja okoli mene.

“Okrevanje ACA se začne, ko odrasli otrok obupa, prosi za pomoč in ponujeno sprejme.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 123

Mnogi od nas smo odraščali v družinah, kjer vdaja ni bila opcija, še manj pa prošnja za pomoč. Vselej smo morali sami vedeti, kako nekaj storiti, in nam ni šlo, smo bili tako ali drugače kaznovani (ali ponižani).

Kot odrasli smo vedeli, da moramo vse narediti sami, ker se nismo znali zanašati na druge. Če bi prosili za pomoč, bi nas razglasili za nesposobne ali pa bi ljudje zaslutili, da nismo ravno zelo pametni.

Vztrajali smo v teh prepričanjih in ravnanjih. Do nekega dne, ko preprosto tako ni šlo več naprej. Nekaj ​​je popustilo in dosegli smo dno.

Življenja nismo mogli več nadzorovati- saj nikoli nismo imeli orodij za to. Srečnejši med nami smo pomoč našli na sestankih ACA. Tu so nam povedali, da je v redu prositi za to pomoč- česar nismo izvedeli nikoli poprej. Da so nas ves čas učili- narobe.

Na današnji dan se bom spomnil, da mi je moj sistem podpore v ACA vedno na voljo. Moram biti le pripravljen prositi zanjo (in jo sprejeti).

“Ugovarjanja, dramatični prizori, pritajeni finančni neuspeh ali šibko zdravje so nemiri, ki si jih odrasli otroci pogosto ustvarijo v svojem življenju, da bi se počutili povezane z resničnostjo. Čeprav takšno vedenje stežka razumemo tako, gre za “odvisnost” od navdušenja ali strahu .” 

BRB str. 16

Mnogi od nas je prišel v ACA, zavedajoč se razsežnosti kaosa, ki smo ga ustvarili okoli nas.

A zdelo se nam je, da smo v megli, iz katere ne vidimo izhoda. Te zmede nismo zavestno povzročili. Naše vedenje je posledica čustvenega in morda fizičnega kaosa, ki smo ga doživeli v otroštvu v disfunkcionalnih, nasilnih domovih.

Ko smo izvedeli več o zasvojenosti z navdušenjem, ki nas je gnalo, smo začeli videti, da nas hrani- strah.

Zavedali smo se, da moramo to notranjo drogerijo zapreti. Adrenalin, ki se ga sploh nismo zavedali, je blokiral kakršen koli napredek. Vedeli smo, da se mora ta kaos ustaviti.

Ko na srečanjih in v pogovorih z drugimi najdemo odgovore, se začnemo hraniti z zdravim programom, ki nam prinaša mir in spokojnost.

Zavezani smo spremembam, ker se zavedamo bolečine in tesnobe in trdno namero, da to želimo narediti. Zdaj imamo notranji radar, da vidimo, kaj nam prihaja naproti, in ko je nekaj narobe, se ustavimo, kolikor je potrebno. Potem se umaknemo, saj se zavedamo, da je ogroženo življenje in zdravje našega notranjega otroka!

Na ta dan bom svojima notranjemu otroku in odrasli osebi podaril svobodo ki jo potrebujem in si zaslužim pred nezdravima strahom in vznemirjenjem.

“Pri odraslih otrocih se PTS (post-travmatski sindrom) ponavadi kaže v pretirani budnosti, kompulzivnem vedenju in težko zaznavnih telesnih občutkih. Občutki, kot da bi se naše telo “ponovno povezalo”, da bi nas zaščitilo pred hudo ali resno škodo, ki se je skoraj zgodila.” 

BRB str. 178

Vojaki se takoj naučijo, kaj pomeni opreznost: »Pozor! Sovražnik je blizu!«

V naši izvorni družini smo redno morali biti previdni.

Če ne bi bili pozorni, bi lahko poškodovali sebe ali koga bližnjega.

Sredi teh izkušenj smo se zaobljubili, da tega nikoli ne bomo storili svojim družinam.

Ampak- o kakšna groza!

Lekcije smo se vse preveč dobro naučili.

Že samo zdi se nam, da nekaj poči in kot da nas prenese v trans. Kričimo, omalovažujemo ali ravno svoje ljubljene ozmerjamo. Vpijemo, grozimo, loputamo z vrati in že pobegnemo v oblaku prahu. Odrivamo tiste, ki jih imamo najraje. Vzorce smo kopirali in nezavedno posredovali naslednji generaciji, to pa povzroča previdnost pri naših ljubljenih.

Ko spoznamo, da smo nehote postali storilci, iščemo pomoč v skupini ACA.

Skozi Korake prepoznavamo izvore naše pretirane impulzivnosti. Poskušamo ugotoviti, kako in kje so nastali. Sprožilci naše previdnosti, so tisti, zaradi katerih se nerazložljivo odzovemo, zmrznemo, zadržimo dih ali se tresemo kot šiba na vodi.

Kakor poglabljamo svoje znanje, običajno v sami srčiki najdemo strah in krivdo, občutka, ki sta pogosto zamrznjena. Oživimo ju, da v njiju tokrat najdemo našo ozdravitev.

Na današnji dan se bom upočasnil in globoko zadihal, če se bodo sprožile moje pretirano oprezne reakcije. S tem najbolje poskrbim zase.

“Perfekcionizem je odgovor na dom, ki temelji na sramoti in nadzoru. Otrok zmotno verjame, da se lahko izogne ​​sramoti, če je popoln v svojem razmišljanju in delovanju.” 

VRK str. 36

Kot otroci smo bili mnogi med nami redno očitno ali subtilno osramočeni.

Pomanjkljivo smo sprejeli starše in se naučili ponotranjiti sramoto. Prejemali smo sporočila, da nismo v redu, kakršni smo bili.

Nekateri smo poskušali delovati na način, da bi dobili odobravanje in ljubezen, po katerih smo tako hrepeneli.

Skrivaj smo se krivili za alkoholizem ali disfunkcijo svojih staršev, pri čemer smo mislili, da če bi le bili popolni, bi se stvari izboljšale in naše bolečine končale. Toda to je bila vnaprej izgubljena bitka.- Pa še tako smo se samo naučili povezovati nepopolnost z neljubljenostjo.

Z našo Višjo Silo kot našim pravim staršem se v ACA naučimo pravega sporočila: da smo vredni ljubezni v vsej svoji nepopolnosti.

Bolezni svojih staršev ne bi mogli spremeniti s tem, da bi bili popolni, čeprav bi bila popolnost možna.

A medgeneracijsko je; naši starši so prenesli disfunkcijo, v kateri so bili vzgojeni tudi sami.

Mi pa smo se odločili, da bomo slišali drugačno sporočilo in končali ta cikel sramu.

Na današnji dan bom opustil svojo željo, da bi bil popoln. Ponotranjil bom spoznanje, da sem dovolj dober in vreden ljubezni takšen, kot sem.

“Iščemo resnico, da bi lahko izbirali in živeli svoje življenje s samozavestjo. Želimo prekiniti krog družinske disfunkcije.” 

VRK str. 27

Večina nas je odraščala in lagala, da bi zunanji svet mislil, da je doma vse v redu.

Resnico smo skrivali zaradi sramu, ki smo ga čutili, in ker smo razumeli družinska pravila, pa naj so bila nenapisana ali ne.

Ko smo odrasli, smo pogosto zlahka še naprej lagali o sebi.

Morda smo vse le olepšali, da bi izgledali bolje, ker sploh nismo bili več prepričani, kaj je resnica. Ali pa smo morda to storili, ker smo “vedeli”, da nas ljudje ne bodo sprejeli takšne, kot smo v resnici. Toda več laži smo govorili, težje jim je bilo slediti, zaradi česar smo se bali zdrsa.

V okrevanju začnemo odkrivati ​​resnico o tem, kdo smo in od kod prihajamo, pri čemer vidimo nujnost prekinitve našega disfunkcionalnega kroga.

Na sestankih se naučimo, da nismo sami in kako biti iskreni do sebe.

Opažamo, da drugi spoštujejo našo poštenost na za nas konstruktiven način poln upanja. Izbiramo pristnost in ugotovimo, da je to dejansko tisti lažji in bolj blag način, ki smo ga mnogi od nas vedno iskali.

Na današnji dan bom pozoren, kdaj me mika stara navada.

Naredil bom, kar je prav- za moj Resnični Jaz.

“Danes, ko delujem kompulzivno, si oddahnem od te dejavnosti, da umirim svoje vedenje. Včasih moram na glas reči:” To predajam Bogu.””

BRB str. 138

Imamo domove z avtomatskim nadzorom temperature.

Ogrevanje se ne vključi, dokler termostat ne zazna, da je še dovolj toplo. Klimatska naprava deluje ravno obratno.

Ta proces modulacije (zvezne regulacije glede na veličino) ni bil prisoten v naših izvornih družinah. Skoraj vsaka življenjska situacija je bodisi prejela največji odziv ali je bila praktično prezrta (zanikanje). Starš bi lahko besnil zaradi prometnega zastoja, vendar nikoli ne bi razpravljal o tragični družinski smrti.

To pomanjkanje modulacije ali zmernosti kot odziv na življenjske dogodke nas je večino poslalo v življenje odraslih brez učinkovitih vzornikov ali sprejemljivih načinov ravnanja s svojimi čustvi. Imeli smo le dve nastavitvi, MAX ON in MAX OFF in nismo razumeli, zakaj. Razbesneli smo od jeze in nismo imeli pojma, zakaj nismo mogli žalovati za resnimi življenjskimi dogodki.

Zdaj vemo, da smo tako programirani.

V ACA s Koraki in pomočjo sopotnika vidimo, da nismo sami.

Spet najdemo vedrino in lahko premišljeno ocenimo vsak življenjski dogodek, nato pa se odločimo za razumno ravnanje, če je potrebno ukrepanje. Naučimo se narediti svoje in nato “prepustimo Bogu, da deluje.”

Ko gremo skozi ta proces, pridobivamo vedrino in spokojnost (op. IZ).

Na današnji dan lahko uravnavam svoj odziv na situacijo. Zavestno se odločim, da ne bom uporabil reaktivnega ali zanikajočega vedenja, ki sem se ju naučil ko sem še bil otrok.