Kategorija: vsakodnevna-meditacija

“V ACA se naučimo igrati in uživati v življenju.”

BRB str.572

Mnogi od nas, ki smo odraščali v alkoholiziranih ali disfunkcionalnih domovih, smo imeli malo časa ali možnosti za igro. Soočeni z kaosom odraslih smo večino svojega zgodnjega življenja preživeli v načinu preživetja.

V ACA se naučimo, da življenje v našem vzvratnem ogledalu v resnici sploh ni živo.

Odpuščanje preteklosti nam omogoča, da doživimo sedanjost brez senc, ki nas varujejo pred veseljem.

A kje je veselje?

To ni nekaj, kar bi lahko samo sedeli in čakali. Veselje je treba iskati. Je povsod, vendar ga je treba najti; samo nas ne bo našlo. Odpreti moramo oči, um in srce, da ga poiščemo.

Radost daje drugim brez pričakovanja vrnitve.

Objem nekoga, ki ga potrebuje, ali ustavitev v zavetišču za sprehod brezdomnega psa. Ko drugim prinašamo veselje, ga vnesemo tudi v svoje življenje.

Na današnji dan bom iskal veselje, ki je povsod okoli mene in čaka, da ga doživim.

“ACA daje upanje in sprejemanje ranjenim odraslim otrokom sveta, ki so “dosegli dno” in prosijo za pomoč. Dejstvo, da se pravi jaz pojavi v varnem okolju ACA, je duhovna izkušnja, ki čaka na vsakega odraslega otroka stopil na široko avtocesto okrevanja ACA.”

BRB str. xv

Prihod v ACA je bil za mnoge od nas dolgo in zapleteno potovanje.

Morda smo vedeli, da naše družine ne ravnajo prav. Nekateri med nami so morda celo pomislili, da smo morda v tem sami, in iskali kar nekaj načinov, kako se prilagoditi družinski disfunkciji.

V nekem trenutku smo končno dosegli dno in se predali dejstvu, da potrebujemo nekaj drugačnega, vendar ne vemo, kaj je to.

Naša Višja Sila nam je odprla pot, naše oči in naše misli, da smo mogli najti prvo srečanje ACA.

Morda je bil to predlog prijatelja ali zaupanja vrednega svetovalca ali iskanje po internetu. Naša Višja Sila nas je našla v iskanju.

Ko se udeležujemo sestankov ACA, dobimo občutek pripadnosti, ki smo ga nevede iskali. Nova duhovna izkušnja razveže zaplete našega otroštva. Naš pravi jaz prihaja iz temnih skritih krajev in sedi med sošolci v ACA.

Na današnji dan se spomnim, da me je iskanje pripeljalo do moje Višje Sile, mojega Resničnega Jaza in podpore mojih sopotnikov ACA.

“Nadaljevali smo z osebno inventuro in ko smo se zmotili, smo to takoj priznali.”

(BRB str. 250)

Ko prebiramo deseti korak, vidimo način, kako ostati prisotni v vsakdanjem življenju.

Ko naredimo svoj popis dneva, opazimo, kje nam je uspelo in kje nismo bili uspešni ali se moramo spremeniti. Ko se motimo, imamo pogum, da se s tem takoj spopademo. Ne bežimo več pred svojo realnostjo. Sprejemamo svoj proces okrevanja.

Na sestankih poslušamo in se s sponzorji pogovarjamo o težkih stvareh.

Z izobraževanjem našega notranje ljubečega starša odpiramo komunikacijske kanale z našim notranjim otrokom.

Spremembe, ki jih vidimo, so veličastne, sploh ko se ustavimo, da globoko vdihnemo ljubezen, s katero smo se obdali.

Naš strah nas ne duši več. Nismo popolni in se zavedamo, da smo v procesu preoblikovanja. To samopriznanje nas obda z osebnim obročem sočutja in nežnosti, ki ga potrebujemo za okrevanje.

Segamo proti nebu kot čudovite sadike, ki se stegujejo proti soncu, ko izpolnjujemo svojo usodo.

Ne vemo točno, kam gremo. Vendar vemo, da nikoli več ne moramo biti sami. Na svoje življenje gledamo kot na simfonijo, ki nam igra, če smo jo le pripravljeni poslušati.

Na današnji dan bom ladjo umirjeno krmaril na moji poti, ne glede na to, kakšno je morje. Ko delam napake, se bom spomnil, da mi vadba Desetega koraka pomaga, da se počutim svobodnega.

“Odrasle otroke opisujejo kot “žive ranjence”, ker so hodili okoli v čustvenem in duhovnem pomanjkanju in trdili, da so “v redu”.

BRB str. 71

Globoke rane smo prinesli že iz otroštva.

Ko so nas vprašali, kako smo, smo rekli “dobro”, ker se nam je zdelo, da tega niti ne želijo vedeti. Toda naša dejanja in odnos so govorili našo resnico.

Nihče od nas ne bi bil v ACA, če bi nam življenje bilo kot v rožicah.

V otroštvu se nismo naučili sposobnosti spoprijemanja s stisko. Morda ker so naši vzorniki svojo bolečino zakrili z nečim drugim. Pogosto je bil to alkohol ali droge, ali pa so svojo jezo znesli na najbolj šibkih ljudeh med njimi- na nas.

V okrevanju se naučimo, da lahko spremenimo svoje vedenje in svoje življenje.

Naše rane niso večne. Zavestno lahko spremenimo svoja stališča in s tem spremenimo ne samo sebe, ampak tudi svoj del v stikih, ki jih imamo z drugimi.

Če se oklepamo preteklih bolečin, kot da so odlikovanja poguma, se oropamo boljših obetov za današnji dan.

Uporabljamo orodja ACA, ki nas bodo iz globin vloge žrtve popeljale na toplo sonce.

Našo žrtev smo oblekli v nova pomladanska oblačila.

Na današnji dan se bom oklenil svojega programa okrevanja, kot da je od tega odvisno moje življenje.

Saj to tudi je.

“Vedno se vračamo, ker je ACA način življenja, ki nas čustveno in duhovno izpolnjuje.”

BRB str. 334

Ko smo prvič vstopili na sestanek ACA smo, razumljivo čutili strah.

Morda smo dosegli dno in šli na sestanek v upanju, da bomo našli olajšanje, a smo se prav tako bali, da morda ne bomo našli odgovorov.

Morda smo našli sestanek, na katerem je bilo nekaj ljudi dobrega srca, ki sploh niso bili videti kot naši družinski člani. Ali pa je morda srečanje potem bilo utrujajoče in otožno za dušo. V vsakem primeru pa smo našli skupino pristnih ljudi, ki so bili pripravljeni biti srečni ali žalostni in niso zanikali svoje resnice.

Nekdo nas je vprašal, če smo novi in ​​ali imamo kakšno vprašanje.

Morda smo takrat težko spregovorili. Vendar smo bili povabljeni: “Še naprej se vračaj (ker deluje)” in povedali, da nam bo nekdo z veseljem pomagal najti odgovore na naša vprašanja.

Ko se spet in spet vračamo, vse bolj vidimo v tem neko skrito lepoto.

Od našega prvega srečanja so bili člani do nas sprejemljivi, odprti in pošteni. Vzpodbujali so nas, da se počutimo prijetno. Ker smo slišali, da se osnovna struktura ponavlja vsakič znova, je naš občutek varnosti in zaupanja rasel. Ljudje na sestanku so nam dovolili, da smo takšni kot smo. Vse to pa se je zgodilo z dejanji, ki so izžarevala ljubezen, sprejemanje in razumevanje.

Na današnji dan obnavljam svojo zavezo, da bom del skupine, katere dejanja izhajajo iz odnosa ljubezni in razumevanja mojih potreb kot odraslega otroka.

“Ostro se obsojamo in imamo zelo nizek občutek samopodobe.”

BRB str. 15

Mnogi od nas smo vse življenje imeli v glavi kritične misli.

Če je kdo predlagal, da “razmišljamo pozitivno”, smo poskusili. Včasih smo se počutili bolje, vendar ni trajalo. Še vedno smo se zataknili in verjeli kritičnemu glasu v sebi. Mislili smo, da mora biti z nami nekaj narobe, vsekakor pa nismo želeli, da bi drugi vedeli, kako slabo se počutimo in kako težko smo sami s sabo.

Ko smo prišli v ACA, smo se takoj identificirali z 11. izzivom.

“Ja, vsekakor strogo sodim,” smo si mislili. “A misliš, da nisem sam v tem prekletstvu? Misliš, da se mi tega ni treba sramovati, če to počno tudi tisoči, če ne milijoni drugih?”

V tem programu najdemo upanje.

Naučimo se, da obstaja rešitev: postati sam svoj ljubeč starš. Naučimo se, kaj pomeni biti ljubeč starš, in začnemo vaditi, da to sami postanemo. Kot pri vseh starševskih veščinah pa vemo, da je za to potrebno vaditi. Toda sčasoma lahko postane tako naravno, kot je bila nekoč naša ostra presoja.

Na današnji dan se bom vadil, da se bom ravnal s sabo z nežnostjo in ljubeznijo do sebe. To vključuje odpuščanje sebi, če zdrsnem ali postanem samokritičen.

“ACA ustanavlja službene odbore in komiteje, ki so neposredno odgovorni tistim, ki jim služijo in so zasnovani samo na ljubezni. Odbori imajo pravila in postopke, vendar kot takšni niso organizirani v upravni organ.”

BRB str. 536

Na sestanek ACA pridemo, ker slišimo, da se tam lahko pogovarjamo o stvareh iz otroštva.

Ko vstopimo, nekdo začne sestanek, nekdo drug vodi administracijo, nekdo zbere donacije, tretji pa na koncu pospravijo. Nihče na sestanku ni vodja. Skupina je zadolžena za vse njene zadeve.

Na glavo obrnjena piramida predstavlja strukturo družbe, na vrhu je članstvo, spodaj pa odbori ali upravni odbori. Novinec ima pravico govoriti toliko kot najbolj izkušen član. Če se pojavi vprašanje in se skupina odloči ustanoviti odbor, ta še vedno odgovarja skupini. Če sestanek ali manjša skupina članov poizveduje pri mednarodni organizaciji, le-ta mora odgovoriti.

Nihče od naših zaupanja vrednih služabnikov nima nobene moči nad posameznikom, razen če posameznik predstavlja nevarnost za druge člane. Za splošno varnost članov se poskrbi z pravo mero sočutja in odločnosti.

Ljubezen drug do drugega in spoznanje razsežnosti bolečine, v kateri smo bili, podpirajo strukturo, ki ohranja naše druženje v delovanju.

Na današnji dan bom odgovoren član bratovščine ACA in se bom na svoje kolege ACA odzval z enako nežnostjo, humorjem, ljubeznijo in spoštovanjem, kot sem jih dobil in se to naučil tudi pokazati.

“Samo izobraževanje ni dovolj za to, da pridobimo največjo korist od naših duhovnih izkušenj. Prav tako se naučimo, da imajo duhovne izkušnje večji pomen, če jih združimo s predanostjo delu v programu ACA.”

BRB str. 284

Večina članov ACA rado bere.

Naše knjižne police, nočne omarice ali e-bralniki so morda polne knjig in v številnih najdemo uporabne smernice.

Toda vso znanje, ki ga tako pridobimo z branjem, bo le toliko dobro in koristno, kot je naše prizadevanje, da bi te podatke uporabili v procesu okrevanja.

Zdi se, da je DELO na obnovi- tej 4-črkovni besedi, ki smo se mu mnogi dolgo izogibali, katalizator naše duhovne rasti.

Naše duhovno delo je lahko sestavljeno iz branja, ki ga redno dopolnjujemo z obiskom in doslednim in pošteno delitvijo na sestankih, koraki s sopotniki, pisanjem dnevnika in služenjem. Zastrašujoč seznam nalog. Morda se celo zdi nemogoče. Težko se je navaditi skrbeti zase.

Zavedamo se, da smo lahko nežni do sebe, da bodo nekatera dela čez nekaj časa postala navada in da bodo nekatera dela na različnih stopnjah okrevanja imela drugačen učinek. A pri sebi vadimo potrpežljivost in strpnost ter nežno dopuščamo, da duhovna izkušnja teče skozi nas preprosto in naravno.

Na današnji dan bom z lahkoto in milostjo delal na številnih vidikih programa ACA. Spoznal bom, da duhovne izkušnje prihajajo z delom.

“”Odrasel otrok je kriza identitete, ki ima krizo identitete.”

Kar pomeni, da smo se rodili v krizi in ne moremo zlahka prepoznati drugega načina življenja, razen krize. “

BRB str. 70

Mnogi od nas so prišli v ACA zlomljeni, polni modric in raztrgani.

Nora stvar je, da nismo opazili, da so se nas naša srca komaj še držala zaradi vseh zlorab. Morda nismo opazili, da so naši obrazi bledi in odsotni. Mesece ali morda leta nismo imeli uvida v resnično stanje, v katerem smo bili. Bili smo živi mrtveci, običajno obkroženi še z drugimi podobnimi zombiji.

Potem smo se začeli izboljševati, dan za dnem.

Ko smo prvič prosili, da naredimo korake z nekom drugim, izbrali domačo skupino, opravili delo na sestanku ali povedali svojo zgodbo pred skupino, pri tem pa sestavili koščke sebe in povrnjen nam je bil košček zdrave pameti. Bilo je super! Nismo vedeli, da se iz tako slabega stanja lahko počutimo tako dobro. Bilo je ravno nasprotno- intuitivno, toda zaradi bolečine tistih, ki so bili pred nami, smo se počutili bolje.

Bolelo je, a je minilo.

Na današnji dan bom iskal še en način za izboljšanje svojega življenja. Sprejemam ta proces okrevanja, ki me vsak dan nauči več o tem, kdo sem.