Avtor: aca

“V izživljanju sem kričal, ker nisem mogel izraziti svoje bolečine.”

BRB str. 503

Mnogi od nas smo leta pili, da bi omrtvili bolečino, jedli da bi našli tolažbo, uporabljali droge za pobeg, zlorabljali seks, medtem ko smo upali na ljubezen, ali počeli karkoli je že delovalo. Medtem ko smo nekateri od nas našli druge programe dvanajstih korakov, ki so nam pomagali v samouničevalnem vedenju, ki povzroča odvisnosti, smo drugi morda živeli življenja, ki se kar prelivajo iz enega škodljivega vedenja v drugega. Čutili smo, da potrebujemo nekaj, kar bi nam pomagalo, da se ločimo od bolečine, zato smo našli »izživljanje« kot način, da se izognemo »vživljanju«.

Kot otroci smo šli skozi nešteto težkih izkušenj sami. Nikomur nismo mogli povedati, kaj se dogaja ali kako se počutimo. Niti si nismo mogli priznati, da se norosti, ki smo jih opazili, res dogajajo. Nihče nas ne bi poslušal. V kolikor pa bi nas nekdo že, bi to racionaliziral z izgovori ali nam kar odkrito povedal, da je z nami že nekaj narobe, če to celo samo povemo na glas. Posledično so se te misli ali besede zagnojile v naši notranjosti.

Zdaj smo sposobni dati glas svoji bolečini, ki jo lahko slišijo drugi v ACA. Nihče nas ne sodi, ker se počutimo tako, kot se počutimo. Naš resnični jaz je sposoben zasijati, ne da bi se obrnil na naše nekdanje odvisnosti, naše tihe partnerje. Osvobajamo se krivde, sramu in osamljenosti naše preteklosti.

Na današnji dan, če začutim prožilec, da bi se izživljal, se bom ustavil in poskušal ugotoviti, kaj je sprožilo mojo reakcijo. Uporabil bom vsa orodja ACA, ki jih potrebujem, da si pomagam.

“Govoriti o lastnih občutkih je tveganje, vendar je to tveganje, ki ga je vredno sprejeti, ker so nagrade velike.”

BRB str. 186

Kje je varno govoriti o svojih skrivnih strahovih, svojih zaznanih pomanjkljivostih in dvomih o lastni razumnosti? Naša Višja sila nam je dala skupino ACA, kjer poslušajo naša čustva in nas ne obsojajo.

Naši sopotniki iz ACA čutijo, kar čutimo mi, in delijo z nami veliko naših dvomov in pogosto napačnega dojemanja. To počnejo, ne da bi nas poskušali popraviti in ne da bi nam rekli, naj “prebolimo”. Njihove roke so iztegnjene proti novincem, ki tvegajo, da stopijo skozi vrata sestanka, da bi povedali svoje skrivnosti.

Zelo težko je, da ne bi verjeli v Višjo moč, ko stopimo na srečanje ACA in tam vidimo brezpogojno ljubezen, ki jo izkazujemo drug drugemu. Sposobnost, da delimo svoja čustva v tem varnem okolju, nas vodi k nagradam programa. Doživimo čudež, da se naučimo ljubiti sebe, in v svet projiciramo našo novo podobo.

Na današnji dan vem, da lahko v ACA tvegam, da delim svoja najgloblja čustva. Sprejeta bodo- z ljubeznijo.

“Izolirali smo se in se bali ljudi in avtoritet.”

BRB str. 10

Mnogi od nas se zaprejo in skrijejo iz strahu pred ljudmi in osebnostmi z avtoriteto.

Večina tega strahu izvira iz načina ravnanja z nami, ko smo bili mladi. Razumljivo je, da se večina tistega, kar smo se naučili kot otroci, prenaša v tisto, kar počnemo danes: strah pred partnerjem ali šefom, strah pred uspehom ali neuspehom, strah pred konflikti – seznam se lahko zdi neskončen.

Naše avtoritete iz otroštva, naši starši, so bili pogosto fizično, verbalno ali čustveno žaljivi. Ena stvar, ki smo jo mnogi od nas mislili, da smo se zagotovo naučili: če je šlo kaj narobe, je bila to naša krivda.

Med delom po Korakih ACA z mentorjem postopoma in pogumno odkrivamo travmatične trenutke iz našega otroštva, ki so povzročili tako trajne posledice. Nič čudnega, da nas je bilo strah. Nič čudnega, da smo zadržali dih in močno stisnili mišice. Vedeti, kaj se je zgodilo, je tisto, kar vodi do sprememb – eno sledi drugemu z razlogom.

Vse naše delo obrodi sadove. V nekem trenutku se oblaki odpro in skozi njih posije sonce. Razumemo! Ni nam več treba živeti v strahu. Občutek svobode je čudovit! Hvala, Višja Moč!

Na današnji dan priznam strahove, ki sem jih nosil večino svojega življenja, in se spomnim, da sem zdaj na varnem. Globoko vdihnem in čutim hvaležnost za ljudi v mojem življenju, ki so prijazni in ljubeči.

“Disfunkcija je zakodirana v naše duše kot lažni jaz.”

BRB str. 105

Mnogi od nas kot otroci niso mogli razviti neke lastne identitete.

Da bi preživeli, smo kupovali negativna sporočila naših staršev, potem pa smo kot odrasli ponavljali njihovo izkrivljeno utemeljitev norega vedenja. Spominjamo se svojega uničujočega lažnega ponosa, ki nam ni dovolil priznati napak ali da bi se počutiti ranljive. Na neki ravni smo sicer vedeli, kaj delamo, toda naš lažni jaz je bil glavni in nismo imeli besed ali miselnih procesov, da bi stvari naredili drugače ali izrazili svoje resnične občutke.

Najbolj boleče pa je, da smo tisti, ki imamo otroke, vanje sprogramirali to nepošteno vedenje. Ne glede na to, da smo se poskušali ustaviti, preprosto nismo mogli niti videti neke lastne poti skozi vse to, da bi jim jo pokazali.

V okrevanju zdaj vidimo, da so bile naše rane tako globoke, da si težko predstavljamo, da smo imeli tako veliko luknjo v duši. Danes lahko vidimo, da je naše tako dolgo pomanjkanje poštenja stalen dokaz travme, ki smo jo utrpeli kot otroci, in razlog, zakaj potrebujemo ACA, da prekinemo krog. Tukaj odstranimo vse plasti sramu, ki so ustvarile naš lažni jaz. Zdaj lažje priznavamo svoje pomanjkljivosti, saj kot odrasli zmoremo vse posledice. S tem pripomoremo k temu, da se družinska norost tu ustavi.

Na današnji dan sprostim svoj lažni jaz in imam pogum priznati, da se motim. To počnem zato, da se bolečina neha kopičiti, tako zase kot za druge.

“Morda govorimo žargon programa, vendar ne govorimo o tem, kaj je naša resnična težava.”

BRB str. 432

Na začetku smo mnogi od nas našli veliko tolažbo že v novem jeziku okrevanja. Ščitilo nas je pred starim načinom razmišljanja. Toda nekateri smo kmalu ugotovili, da »samo govorjenje« brez »dela po korakih« ni spremenilo našega dejanskega vedenja. A tudi že z lahnimi koraki smo poškodovali sebe in tiste okoli sebe. Kot smo se naučili, da že ko smo bili otroci nismo delali preplaha, a posledice pa nas še vedno močno prizadenejo. Kar pa smo morali videti je, da smo v boju za življenje.

Ko prepoznamo svojo samozadovoljnost, se začnemo osvobajati. Svoje odločitve sprejemamo kot odrasli s čvrsto hrbtenico. Odraščamo. Zase naredimo tisto, česar ne zmore nihče drug: rešujemo sami sebe. To naredimo tako, da se prepustim nadzor in spustimo v svoje življenje druge ljudi, ki nam lahko pomagajo – sponzorja, sopotnika, terapevta – kogar koli potrebujemo.

Ne iščemo popolnosti, ampak napredek.

Odložimo svoje dvome in stopimo v luč nove resnice. Morda je boleče biti iskren in poskusiti nekaj novega, vendar ne tako boleče kot ostati tam, kjer smo.

Na današnji dan bom ukrepal, da pridobim sponzorja, če ga še nimam. Zavezal se bom, da bom delal po Korakih in ne bom samo govoril o tem.

“Prav tako imamo velike težave pri sprejemanju napak kot odrasli.”

BRB str. 38

Mnogi odrasli otroci postanejo povzpetniki in perfekcionisti. Mnogi od nas živimo v brezhibno belem okolju- »kaj pa če«?, ki ga ustvarja naša lastna potreba po nadzorovanju vsega in vseh okoli nas. Vedno nas skrbi, da stvari ne bodo narejene pravočasno ali popolno.

Kot otroci smo se v večini od nas počutili premalo ljubljeni, ker nismo bili dovolj dobri. Naši starši ali skrbniki so to okrepili tako, da so nam sporočili, da nismo zadostni. Tako smo pač poskušali biti popolni, kar nam seveda ni uspelo.

Ko smo vstopili v odraslost, smo popolnost še naprej enačili z ljubeznijo ali pomanjkanjem le-te, če stvari niso šle. Nihče nas ni moral grajati zaradi nepopolnosti; to smo bili zelo sposobni narediti sami sebi.

Perfekcionizem, nadzor, negativna projekcija, zamera: kako smo kdaj imeli čas za dihanje, kaj šele, da bi imeli v življenju kakšno mero spokojnosti?

Ko delamo po programu ACA in se začnemo počutiti bolje v sebi, se sprijaznimo z nepopolnostjo. Sprejmemo svoje človeške omejitve, si odpustimo napake in se osvobodimo potrebe po nadzorovanju vsega v našem okolju.

Lahko si vzamemo čas, da zadihamo … zares dihamo … kot pri vdihu, izdihu in sprostitvi.

Na današnji dan si bom dal svobodo narediti napako in vedel, da to ne vpliva na mojo vrednost kot človeka.

“Prožilcem se pogosto ne moremo izogniti. Lahko pa spremenimo način, kako se z njimi spopadamo.”

BRB str. 253

“Res vedo, kako pritisniti moje gumbe!”

Kako pogosto smo to rekli sami sebi ali slišali druge? Ti gumbi so potlačeni spomini ali zamere, ki smo jih shranili na tisto mesto v našem umu in telesu, ki ga nikoli ne želimo obiskati.

Ko torej nekdo reče ali naredi nekaj, kar prebudi te spomine, se začne bitka. Kot bi ti stari spomini in zamere stali pred vrati in čakali, da pridejo na plano. Čakajo, da se z njimi dokončno spopademo, in nas opominjajo, da bodo vedno tam, dokler tega ne storimo.

Za razliko od večine drugih programov za okrevanje nas ACA spodbuja, da obudimo te spomine in zamere ter jih damo na mizo v varnem in ljubečem okolju. Takrat se zgodi čudež. Začnejo izgubljati svojo moč in postopoma ugotovimo, da se lahko dejansko spopademo z njimi, ne da bi se počutili tako nemočni, kot smo se takrat, ko so se dogodki dejansko zgodili.

ACA je varno mesto, ki omogoča, da se to zgodi.

Tudi naši sopotniki so bili tisti prestrašeni petletnik in vedo, kako se počutimo.

Na ta dan se zavem, da bo odvzem moči starih spominov odvzel tudi moč mojim sprožilcem.

“Z meditacijo začnemo vizualizirati čustveno treznost.”

BRB str. 265

Mnogi od nas so imeli težave pri učenju postavljanja stavčnih ločil, ko smo bili v osnovni šoli.

Pisali smo stavke brez vejice, na primer: “Pojedli smo psa a ga ni”, kar je zvenelo, kot da smo “pojedli psa”. Pravila so nam bila tuja in zdelo se je, da jih je težko obvladati. Toda kakor smo se premikali naprej, smo na poti do znanja pobirali majhne namige, tako smo se pri vejicah naučili, da “tukaj vdihnemo/naredimo premor.”

Čustvena treznost je lahko zelo podobna ločilom, saj nam omogoča, da postavimo meje in smo bolj jasni glede svojih želja in potreb.

Ko se ustavimo in zadihamo, postane življenje bolj obvladljivo. Ko se učimo izraziti svojo neizraženo žalost drugim v programu, ugotovimo, da razumejo, kaj govorimo, ker to povemo na način, da nas slišijo.

Ko pozorno poslušamo Problem in Rešitev, ko ju prebiramo na naših sestankih, se naučimo ne le slišati, ampak tudi absorbirati.

Začnemo vizualizirati, kakšno bi lahko bilo naše življenje, če vadimo korake in uporabljamo orodja AooA, vključno z meditacijo. Naučimo se ustaviti, globoko vdihniti, ponovno osredotočiti. Začnemo udejanjati čustveno treznost v naših življenjih.

Na današnji dan se bom ustavil in se spomnil, da kakor sem potreboval čas za učenje pravil ločil v šoli, lahko tudi s prakso in osredotočenostjo dosežem čustveno treznost. Velik napor- a je vreden prizadevanja!

“Ostajamo v nasilnih odnosih, ker so podobni tistim, v katerih smo bili vzgojeni.”

BRB str. 197

Dobro nam gre in zdi se, da stvari delujejo gladko.

Potem pa nenadoma: “Bam!” Spodnese nam tla pod nogami. Počutimo se izdane s strani tistih, ki nas domnevno najbolj ljubijo. In počutimo se neumni, ker smo še enkrat verjeli, da bodo stvari šle na bolje.

To lahko opiše, kaj se je zgodilo v našem otroštvu in tudi kaj se dogaja v naših odraslih odnosih. Zlorabo lahko doživimo kot odrasli, pa naj gre za izvorno družino ali drugo razmerje.

Morda smo čustveno ali fizično podrti, toda s pomočjo programa se lahko zdaj naučimo ločiti od nasilnika. Nismo ujeti, kot takrat, ko smo bili otroci.

V ACA se naučimo zaupati na prej nedosegljivi ravni.

Imamo izbire – še naprej upati, da se bodo spremenili drugi, ki nas še naprej zlorabljajo, ali pa da se odstranimo in poiščemo varno zatočišče. Obstaja veliko stopenj varnega zatočišča, od zavetišča do preprostega srečanja z našimi prijatelji iz ACA. Na voljo so, če smo le pripravljeni stati svobodno.

Na današnji dan bom izbral najboljšo pot za svoje čustveno zdravje. Pripravljam se, da bom sprejel odločitve, ki spremenijo življenje, da se umaknem iz nasilnih odnosov.

“Videli smo, da odrasli otroci uporabljajo načela dvanajstih korakov za obvladovanje družinskih bolezni, obupa in smrti z neverjetno vedrino in vero.”

BRB str. 291

Lepota Korakov je v tem, da nas vodijo pri okrevanju po odraščanju v nefunkcionalnem domu in nam zagotavljajo zdravo duhovno osnovo, iz katere lahko živimo svoje življenje. Ko se še naprej ukvarjamo s svojim okrevanjem, tako da se redno udeležujemo sestankov in se družimo z drugimi odraslimi otroki, ohranjamo stopnjo duhovne pripravljenosti, ki nam bo pomagala pri soočanju z neizogibnimi izzivi, s katerimi se bomo soočili.

Z okrepljenim duhom živimo iz trdnih temeljev, ki se ne bodo podrli niti v času krize. Situacije in dogodki se nam bodo sicer pripetili nepričakovano in pred nami bodo težave in boleče okoliščine- to je gotovo. A namesto da se nezavedno odzovemo in ponavljamo nezdrave vzorce vedenja, delujemo s ciljem v mislih, hkrati pa ohranjamo svoj mir. Koraki so orodja, ki nam pomagajo krmariti po neznanem ozemlju, ki je naše življenje. Če še naprej redno uporabljamo naučeno, se lahko z milostjo soočimo s preizkušnjami življenja.

Na današnji dan bom uporabil univerzalno modrost, ki jo vsebuje dvanajst korakov, v kateri koli težavi, s katero se soočam.