Avtor: aca

“Odločili smo se, da je edini način za premagovanje te samosabotaže vključitev našega kritičnega starša v naš proces okrevanja.”

(BRB str. 207)

Poskušali smo prezreti našega kritičnega notranjega starša- to zbirko glasov, ki smo jih slišali kot otroci in bili vajeni slišati v naših glavah.

Če je bilo njegovo vpitje premočno, da bi ga ignorirali, smo se poskušali boriti, a zdelo se nam je, da vedno najde način za zmago.

V ACA se naučimo razkriti, zakaj se nas ta notranji kritik tako močno oklepa. S priznanjem travme, ki se skriva za glasovi, razumemo in se to postopoma naučimo nadomestiti z novim vedenjem, da lahko utišamo tega tirana v naših glavah.

Osvobaja nas, ko v svoje življenje vnašamo novo svetlobo na neznatne načine. Začnemo zaupati sebi, drugim in svoji Višji Sili. Imamo bolj zdrave odnose, saj nas privlači moč in globina ljudi, ki lahko varno zdržijo naša čustva, namesto da bi nas poskušali utišati.

Zapustili smo disfunkcionalne ljudi. Čeprav so nas morda naučili lekcije, ki smo se jih morali naučiti, vemo, da je sobivanje z njimi za nas zastrupljajoče. Pri tem ne čutimo sramu ali kesanja; čas je, da gremo naprej. Odprti smo za naslednjo avanturo.

Danes se bom zavedal svojih poskusov sabotaže samega sebe, ker verjamem v obljubo rasti, ki je pred mano. Uporabil bom svojo rešilno linijo- sistem podpore, ki mi ga ponuja ACA.

“S pomočjo ACA svojim staršem ponujamo poštenje, ko na naš družinski sistem gledamo s strogo odkritostjo. Iščemo resnico, da bi lahko izbirali in samozavestno živeli svoje življenje. Želimo prekiniti krog družinske disfunkcije. “ (BRB str. 27)

“Kaj je poštenje?” je vprašal starec.

“Govoriti resnico,” sem rekel.

Dvignil je obrvi in ​​odgovoril: “To je le polovica odgovora. Drugi del je doslednost, kar pomeni ves čas govoriti resnico.”

Kolikokrat govorimo polovičarske resnice?

“Ja, z veseljem bi to naredil,” rečemo, a globoko v sebi se že sramujemo, da smo popustili.

“Torej, kaj je narobe?” vpraša nekdo.

Odgovorimo: “Nič”, a srce nam je tako zlomljeno, da bi radi vse končali.

Ali pa telefon zazvoni sredi nevihte in veselo odgovorimo, da je z našim svetom vse v redu.

Ko delamo korake v ACA, imamo to prednost, da smo s sopotniki lahko brutalno odkriti.

Želimo strgati verige, ki nas držijo v ujetništvu- želimo nehati ponavljati stalno isto neučinkovito vedenje. Utrujeni smo od vseh neuspešnih odnosov, verbalnih zlorab in izolacije. Če želimo resnično najti mir in spokojnost, se pogumno sprehodimo po močvarah, z roko v roki s sopotnikom, oboroženi s poštenjem, da se soočimo z resnico.

Želimo si boljšega življenja. Zato ustvarimo prostor za vse dobre stvari, ki si jih zaslužimo.

Danes bom v vsakem trenutku pozoren in iskren. Izbiral bom zdravje in se zahvalil svoji Višji Sili za vzpodbudo, ki me je pripeljala do te točke.

“Z delom v programu ACA se naučimo prepoznati, kdaj razmišljamo kot žrtev ali preganjalec, in se o tem pogovarjati.”

BRB str. 9

Ker je bil seznam perila, ko smo našli ACA, tako pomemben del naše prvotne identifikacije, smo to miselnost (kako se nam je zgodila krivica) uporabili v zgodnjem okrevanju. Da bi razkrili celoten obseg naše žalosti in sprostili svoja čustva, smo morali razmisliti o naši preteklosti skozi oči žrtve, kar smo postali.

Delo po korakih je razkrilo, kako naša preteklost ne samo da je iz nas naredila žrtve, ampak nas mnoge naučila, da smo kruti, maščevalni in zajedljivi, ko smo se odločili, da bomo nekomu »poplačali«. Nato smo videli Seznam drugega perila in našli nadaljnjo možnost identifikacije sebe. Poleg tega, da smo bili žrtve pred davnimi časi, smo mnogi od nas bili jezni, razočarani otroci, ki smo se naučili, kako raniti druge. In to smo počeli, mnogo, mnogo let.

Ko smo si kot otroci obljubili, da nikoli ne bomo takšni kot naši starši, smo medtem odrasli obstali z enakim vedenjem.

Toda v ACA smo kmalu ugotovili, da nismo sami v tem paradoksu. Na naših srečanjih smo sedeli skupaj, vsak od nas mučenec in mučitelj; dvignili smo glave, odstranili sram in razumeli, da drugače ne bi šlo. Začeli smo okrevati z našo novo družino ACA.

Danes bom, ko bom začutil, da me bo zaneslo, vzel »time-out«, da si bom potem lahko vzel »time-in«. Osredotočil se bom navznoter, razmišljal in o tem govoril s svojimi sopotniki.

“Moje stališče je, da si nihče ne zasluži živeti v strahu in sramoti.”

(BRB str. xviii)

Mnogi v ACA krivijo, sramotijo, se pritožujejo in obsojajo sebe in druge, dokler se slednjič ne naučijo poimenovati, kar se v resnici dogaja.

S tem se začno izvijati iz vlog žrtve in/ali mučitelja. Prosijo svojo Moč Odzgoraj, da pomaga odstraniti in osvoboditi nezdravo vedenje, misli in občutke. Opuščajo izgovore, ki so si jih ustvarili v mislih za svoja dejanja, misli in čustva.

Zlorabo ali zanemarjanje smo doživljali kot otroci, morda tudi že odrasli, vendar sedaj vemo, da to ne opravičuje našega disfunkcionalnega vedenja.

Ko pridobivamo moč in okrevamo, postopno postajamo preživeli, ki so ozdraveli. Postopoma in včasih pospešeno razvijamo nove sposobnosti za zdravo počutje v svojem življenju. Učimo se, da si zaslužimo srečno in polno življenje. Naučimo se, da smo si to vedno zaslužili. Nič nam ni treba storiti, da bi se počutili vredni. Dovolj je, da samo smo.

Spet uspešni sedaj vemo, da je naša Višja Sila tu za nas. Spet se naučimo brezpogojno ljubiti sebe in druge.

Danes si dovolim, da sem vreden in si zaslužim polno srečno življenje.

“Izkušeni člani ACA govorijo o žalovanju z občutki spokojnosti in ne z obžalovanjem ali zamero.” (BRB str. 200)

Ko poslušamo pričevanja in podelitve na ACA na sestankih, lahko prišleki najprej slišijo le pripovedovanje dogodkov iz otroštva in njihovih učinkov.

Če se bodo vedno znova vračali, bodo morda doživeli izjemno preobrazbo.

Sčasoma se bodo novinci morda zavedali, da to, kar slišijo, ni le pripovedovanje zgodb: gre za priložnost, da so slišani. V alkoholiziranih in disfunkcionalnih domovih nihče od nas ni smel povedati svoje zgodbe. Nismo čutili, da bi lahko zaupali svojim družinam, da nas bodo poslušale, ker so bili naši občutki omalovaževani ali zavrnjeni.

Z izkušnjami bo novinec morda slišal naše prispevke kot pogumne, pronicljive in navdihnjene primere ponovnega obvladovanja življenja. Ko izkušen član deli svojo zgodbo, občutek spokojnosti ne izvira iz nje. Spokojnost je najpogosteje v prvinskem spoznanju, da nam srečanje omogoča pogovor, zaupanje in čustva. Pripovedovalec ni več talec, ker je bil vsemu temu priča. To je proces žalovanja, ki osvobodi izgubljeno dušo.

Danes, ko bom začel osvobajati svojo dušo iz zapora svojega otroštva, bom tako ali drugače navzoč v svojih kolegih ACA, saj delajo enako.

“PTSD je stanje telesa in duha, v katerem človek shrani spomin na nasilni napad ali življenjsko nevaren dogodek.” (BRB str. 344)

Ko smo prišli v ACA, smo vedeli, da so prizadeti naše misli in čustva.

Toda tudi naše telo?

Videli smo, da literatura govori o tem, kako naše telo nosi prvotne travme, zato smo začeli biti pozorni. Kmalu smo opazili nekaj zelo motečega: imeli smo veliko samodejnih reakcij telesa, ki so se zgodile brez naše “privolitve”.

Sčasoma smo ugotovili, da naša medtem odrasla telesa delujejo na avto-pilotu, da nas zaščitijo pred zaznanimi signali grožnje, ki so jih naša otroška telesa shranila že davno. To je preseglo naše zmožnosti, kajti, kako spremeniti svoje telo?

Ugotovili smo, da je eden od načinov, da v našem gradivu še naprej prebiramo spodbudne besede. Dalo nam je upanje, da si bo naše telo opomoglo, ko smo:

na strani 621 prebrali, “… da se je vsega, kar je mogoče, moč naučiti…”

in na strani 626: “… Zdaj smo zbrali znanje in izkušnje, potrebne za posredovanje vizije za zdravljenje poškodbe in poškodbe zaradi travme v otroštvu… .”

Ko smo delali Korake, sledili Tradicijam in obiskovali sestanke, smo videli, da so se naši umi, čustva, duh in telo začeli zdraviti. Presenečeni smo bili nad močjo tega programa. Bila je večja od posledic, ki smo jih nosili v krvi, tkivih, živcih in kosteh.

Danes bom svojemu telesu v zdravljenju pomagal tako, da bom priznal, ko se bom fizično odzval na navidezno ne ogrožajočo situacijo. Nato se bom obrnil in poskusil odkriti, od kod prihaja reakcija, da si bom mogel pomagati okrevati.

“Ker smo bili vzgojeni v kaotičnih ali nadzorniških okoljih, je naš notranji kompas usmerjen v vzburjenje, bolečino in sram. Ta notranji svet lahko opišemo kot našo »lekarno«. Police so se šibijo od steklenic omamnega vzburjenja, strupenega sramu, jedkega sovraštva do sebe, dvoma vase in stresa.” (BRB str. 16)

Se vam zdijo sledeče situacije znane?

Vstopimo v sobo, polno tujcev in instinktivno najdemo najbolj strupene ljudi v sobi, s katerimi se spoprijateljimo. Od doma se odpravimo še z “ravno dovolj” časa, da naš adrenalin samo narašča, kakor se bližamo cilju. Preveč si naložimo, da ne moremo narediti vsega, kar smo obljubili, nato pa se sramujemo, samih sebe, ker smo odpovedali.

Mnogi od nas se naravno odločamo za situacije, ki ustvarjajo dramo, izbiramo ljudi, ki jim stvari uhajajo izpod nadzora, in odločamo za življenje, ki je na robu norosti. Zdi se nam, kot da smo obsojeni na takšno delovanje.

Ko začnemo razumeti škodljive učinke teh notranjih drog, ki jih kar naprej jemljemo, se naučimo strupene ljudi in dramo nadomestiti z medsebojno spoštljivimi odnosi in zdravim navdušenjem za naše okrevanje. Ni nam več treba ponovno ustvarjati znanih pogojev našega otroštva, ki nas držijo ujete v kaosu. Postopoma začnemo ceniti mir in tišino spokojnosti. Potrebujemo čas, a zdaj se zavedamo, da si zaslužimo boljše od tistega, kar so nam dali kot otrokom.

Danes izberem zdrave ljudi, s katerimi preživim čas – ljudi, ki cenijo spokojnost. Sprejemam mir, ki postaja moja nova normalnost.

“Varni pristan, ki ga najdemo na sestankih ACA, je izhodišče za preoblikovanje naših preživetvenih strategij.”

(BRB str. 112)

Disfunkcija, s katero smo odraščali, je mnoge od nas zgrabila s tako močnimi kremplji, da smo se naučili pretvarjati, da bi ustrezali potrebam drugih. Sprejeli smo vedenja, ki so nam pomagala preživeti na najboljši način, ki smo ga znali.

Nekateri naši preživetveni mehanizmi so bili tako vključeni v našo psiho, da smo se v notranjosti počutili kot dva človeka: oseba, kakršna smo postali, in tista, ki je »čustveno umirala«, da bi se osvobodila.

Toda tudi medtem odrasli nismo imeli pojma, kaj spremeniti in kako to spremeniti. Vedeli smo le, da moramo najti izhod, da bomo kdaj imeli priložnost doživeti “normalno” življenje.

ACA je to izhod!

To je preverjena pot, ki vodi do novih načinov razmišljanja in bivanja. Ampak ni lahko. Preoblikovanje zahteva čas in energijo. Potrebuje tudi sprejemanje sebe in odpuščanje sebi, ker nam bo neizogibno spodrsnilo in zdrsnilo. Zato se moramo zavedati, da nam na tej poti ni treba biti sam.

Če danes zdrsnem, bom globoko vdihnil in vzel telefon. Nisem več sam.

“S čustveno treznostjo samostarševstvo postane naša dejanska življenjska resničnost.” (BRB str. 265)

Naš program nas poziva, da prepoznamo resnico v sebi.

Začetna resnica je, da so naše družine v svojih nedoraslih duhovnih stanjih pokvarile naše razmišljanje. Kot majhni otroci se nismo mogli povezati z nikomer, razen z našimi družinami, da bi ‘videli, kakšen je svet okoli nas’.

To je pogosto vključevalo vrsto disfunkcionalnih prepričanj. Na primer: “Lahko se rešim sam” ali: “Preveč sem ponosen, da bi sprejel pomoč kogar koli” in/ali “Se-e-e-e-e-m veliko boljši od njih.” To nas je pripeljalo do lažnega občutka neodvisnosti ali celo superiornosti, ki nas je učinkovito odrezal od številnih oblik koristnih informacij, ki bi nam lahko pomagale.

Kot odrasli smo živeli s tem izkrivljenim razmišljanjem, v stanju zmede in zanikanja, ko si nismo mogli priznati, da potrebujemo pomoč, in se nismo mogli zaupati nikomur.

Ko najdemo okrevanje v ACA, odkrijemo, da se lahko popravimo. Naučimo se videti resnico o svojih starših brez obsojanja, kar nam pomaga najprej sprejeti vse dobre stvari, ki so nam jih dali. Potem pa brez jeze ali zamere odločno zavrnemo njihov disfunkcionalni način razmišljanja. Zdaj si lahko prosto začrtamo svoj potek vedenjske, duhovne in čustvene treznosti.

Danes se bom osredotočil na to, da bom vse, kar sem se naučil v ACA, pomagal pri lastnem starševstvu. Izbiram duhovno in čustveno treznost.

“Z voljnostjo sem na dobri poti do okrevanja.” (BRB str. 50)

Na naših srečanjih za okrevanje se naučimo uporabljati kratico IOV: Iskren, Odprt in Voljan. (angl. HOW: honest, open-minded, willing).

V ACA potrebujemo vse tri. Voljnost pa je lahko ključnega pomena za opravljanje dela, ki je potrebno za dosego želenih rezultatov.

Obstaja velika razlika med tem, da si nekaj želiš in pripravljenostjo opraviti delo, da to dobiš.

Večina nas je vse življenje želela stvari: višjo samopodobo, manj tesnobe in družino, ki bi nas imela brezpogojno rada.

Tako vstopim v program ACA z miselnim seznamom, kaj želimo.

Toda ali sem pripravljen vložiti trud v okrevanje? Vzamem si čas za druge, za delo, za rekreacijske dejavnosti, a čas zase mi je morda neznanka.

V ACA je edina oseba, ki jo poskušam spremeniti, jaz sam.

Način, kako to uresničiti, je, da si vzamem čas, da se to zgodi – da sem se morda prvič v življenju pripravljeni načrtovati čas zase na svojem urniku.

Danes se bom osredotočil na spremembo svojega seznama “želja”, tako da bom pripravljen porabiti čas zase in za svoj program.