Avtor: aca

“Naučimo se, da je predaja Božji dar naše izbire.” (BRB str. 155)

Kot otroci smo se morda počutili ujete v nesrečnem domačem okolju, ker nismo imeli nadzora nad pitjem staršev ali drugimi družinskimi motnjami.

Ta občutek nosimo v odraslo dobo, pogosto se počutimo kot žrtve okoliščin ali ljudi, ki v nas sprožijo boleče spomine na otroštvo.

V tretjem koraku smo morda zmedeni, kaj pomeni predati svojo voljo svoji Višji Sili – da bomo brez naše volje ujeti brez možnosti. Skrbi nas, da bomo s tem predali svojo moč. V resnici pa predajamo samo svojo nadzorniško naravo svoji Višji Sili.

Ko se naučimo osredotočiti na tisto, kar je edino pod našim nadzorom- nas same, ter opustimo nadzor nad drugimi ljudmi, kraji in stvarmi, se nepričakovano odpiramo večjemu številu izbir. Naučimo se, da lahko v določenih situacijah izbiramo svoja dejanja, namesto da se odzovemo in počutimo kot žrtev. Svoji Višji sili lahko omogočimo, da prevzame tisto, česar ne moremo nadzorovati. To nas osvobaja, da se odločamo za izbire vredne življenja.

Danes svoji Višji Sili predajam v oskrbo vse, česar ne smem nadzorovati. Namesto praznine čutim večjo svobodo izbire, kot sem jo kdaj koli prej.

“Okrevanje, ki ga prejmemo skozi služenje v ACA, odstranjuje naše globoke občutke manjvrednosti pri dajanju in prejemanju ljubezni. Ko občutimo vrednost našega služenja, začno izginjati naši občutki manjvrednosti.” (BRB str. 363)

Večino so nas na nešteto načinov prepričevali, da nismo kaj dosti vredni.

Naše dojemanje so izpodbijali. Naše občutke zanikali. Naše misli so preglasovale disfunkcije v družinah.

Ko “prispemo” v ACA, se zavedamo, da se naše zaznave, občutki in misli spoštujejo, ker so naša resničnost. Z rednim obiskovanjem sestankov počasi razvijamo spoznanje, da nismo manjvredni, in začnemo korake deliti in delati s sopotniki.

Čez čas opazimo, da se nam pridružijo še drugi, da bi s pomočjo njihovega služenja omogočili čudeže teh naših srečanj. Takrat se zgodi del čudeža okrevanja: v nekem trenutku smo izgubljeni, v naslednjem pa postanemo sposobni pomoči s tem, da sami opravimo služiteljsko funkcijo za skupino.

Ko opazujemo, kako se novi člani udeležujejo prvih sestankov, nato pa jih spremljamo, ko se začno “približevati”, nas to veseli. To pa ovrednoti kakršno koli raven služenja, ki jo lahko podarimo kot ljubezensko dejanje, ki odraža našo ljubezen do našega Resničnega Jaza.

Danes se bom spomnil svojih prvih dni v ACA in tolažbe, ki sem jo našel. Ko bom pripravljen in zmožen, bom nadaljeval tradicijo svobodnega opravljanja služenja za skupnost, s čimer bom zagotovil, da bo tisto, kar sem prejel, na voljo tudi drugim.

“Odločili se bomo, da bomo ljubili ljudi, ki znajo ljubiti in so odgovorni zase.”

(BRB str. 591)

Pred prihodom v ACA se nismo zavedali kaj dosti stvari.

Morda je bila najbolj boleča naša nezavedna izbira ljudi, za katere smo mislili, da jih imamo radi.

Kot otroci smo želeli ljubiti svoje starše. Zato smo spregledali njihovo disfunkcijo kot način, kako jih narediti vredne ljubezni. Navsezadnje je bila alternativa bodisi videti jih takšne, kot so v resnici ali oditi – izbira, ki je za otroka le redko možna.

Medtem odrasli smo se še naprej nezavedno odločali, da bomo imeli radi druge disfunkcionalne ljudi, dokler se nam nekega dne ni posvetilo.- Strahotno podobni so bili že znanim ljudem, ki smo jih že ljubili. En sam stalno ponavljajoči se déjà vu.

Ko se zavedamo svojih otroških izkušenj in delamo v ACA, začnemo ljubiti in sprejemati svoj Resnični Jaz.

Le tako smo lahko v zdravih odnosih z drugimi. Začnemo izbirati ljudi, ki so nas sposobni resnično ljubiti in prevzemajo odgovornost zase. Pripravljeni smo deliti svoj Resnični Jaz z osebami, ki so do tega upravičene, in so nam v zameno sposobne odgovorno vračati ljubezen.

Danes bom preučil svoje odnose, tako pretekle kot sedanje, da mi pomagajo razumeti odločitve, ki sem jih sprejemal. V svojem življenju bom začel deliti svoj pravi jaz z drugimi, da bom mogel najti ljubezen, ki si jo zaslužim.

“Če vaši starši niso pili, so to morda vaši stari starši in bolezen svojih družinskih motenj prenesli na vaše starše. Če alkohol ali droge niso bili problem, je bil vaš dom lahko kaotičen, nevaren in skrb za vas pomanjkljiva, tako kot v mnogih alkoholičnih domovih. “ (BRB str. 18)

Super! Babica je to predala mami, mama pa nama! Kakšne možnosti sploh imamo, da ozdravimo?

Koga krivimo, čeprav se je to prenašalo skozi generacije, dokler ni končno prišlo do nas in morda do naših otrok in vnukov? Ali lahko res krivimo mamo ali babico ali celo prababico? Dejansko nobeden od njih ni nameraval predati te prtljage nam. Ampak je tukaj: in na nas, da jo razpakiramo.

Na srečo imamo najboljše možne možnosti, da nekaj naredimo v zvezi s tem. Dandanes imamo veliko boljše razumevanje mehanizmov prenosa travme med generacijami. In to razumevanje se nenehno razvija. Imamo srečo, da smo del čudovitega človeškega eksperimenta za odpravo posledic generacijskih disfunkcij družin in doseganje čustvene treznosti.

Kot večino poskusov začnemo s predpostavko: da lahko gradimo življenje stabilnosti, varnosti in skrbi zase. Ko se trudimo v laboratoriju okrevanja svojega življenja, najdemo ravno pravo mešanico izkušenj, analiz in duhovnih načel ter vsakodnevno poročamo o napredku sopotnikom in naši Višji Sili.

Danes bom opazil napredek, dosežen v iskanju mojega čustvenega ravnovesja. Naklonil si bom priznanje in veroval, da morem okrevati.

“Zavedamo se spektra besed, ki izhajajo iz besednjaka travm. Spet prepoznavamo svetlobo- v sebi in drugih.” (BRB str. 438)

V naših disfunkcionalnih družinah smo mnogi tiščali glavo navzdol, ker smo dosledno slišali besednjak, ki naj bi nas sramotil.

Povedali so nam stvari, kot so: “Ti bom že nekaj dal/a za tvoj jok,” “Kaj pa misliš, da si- nekaj posebnega?” “Če tega ne zmoreš pravilno, tega sploh ne stori!” “Kdo pa si– ti bedak?” in “Ali ne moreš narediti nič boljše od tega?” Te negativnosti so se v nas tako zakoreninile, da jih še vedno slišimo v glavi kritičnega notranjega starša.

V ACA se naučimo dvigniti glavo, ko slišimo različna, potrjujoča sporočila, na primer »Samo en dan naenkrat«, »Najprej najvažnejše«, »Enostavno« in »Naj bo preprosto«. Opominjajo nas, da moramo biti nežni do sebe.

Čim si opomoremo od škodljivega besednjaka svojega otroštva, začnemo priznavati škodo, ki jo je naredil. Potrjujemo, da nas te sramotne besede ne opredeljujejo, ko si prigovarjamo, da je jok v redu, da smo posebna človeška bitja, da nam ni treba biti popoln in da vsi delamo napake- da nas to dela ljudi. Ta pozitivna zagotovila nam končno pomagajo raziskati, kdo naj bi sploh bili. In kakor se zdravimo, lahko sčasoma pomagamo tudi drugim.

Danes se bom zavestno potrudil razmišljati dobro o sebi in svojih sposobnostih, medtem ko se bom učil odpravljati škodo iz preteklosti.

“Potreba po starševstvu sebi izhaja iz naših prizadevanj, da bi se kot otroci počutili varne.” (BRB, str. 83)

Zaradi disfunkcionalnega otroštva po navadi stvari vidimo drugače kot drugi.

Kadar gledamo televizijsko reklamo, kjer prodajalec glasno vzklikne: “Pridite no. Z vami se bomo obnašali kot z družino!” v naših mislih to ne zveni ravno vabljivo, ker naše družine niso bile varne. In ko se počutimo prisiljene kupiti voščilnico za starše, smo najbolj hvaležni, če lahko najdemo kakšno med tistim neresnimi, namesto da bi izbralo takšno, ki pritiče naši hvaležnosti. Toda pod našim humorjem se skriva globoka žalost.

V ACA se naučimo prepoznati resničnost svojih občutkov.

Odločili smo se, da bomo, namesto da ostanemo pod plastmi disfunkcije, sprejeli pozitivne korake, da bi se obnovili z orodji ACA. Ti koraki in pot, na kateri smo, morda niso vedno kristalno jasni. Vendar se vračamo, dokler ne ugotovimo, kam moramo iti. Na poti žalujemo zaradi izgube tega, kar bi lahko bilo. Prizadevamo si, da bi nekega dne prišli do točke odpuščanja, kar nam bo pomagalo veliko bolj kot karkoli drugega.

Danes bom spoštoval svoje občutke in resničnost tega, kar je bilo. Vse z namenom, ker sem se odločil za nov način življenja in postal sam svoj starš.

“Čeprav je Notranji Otrok ali pravi jaz lahko iskrica naše ustvarjalnosti, se moramo tudi zavedati, da je ravno ta otrok najbolj globoko prizadet del nas samih.”

(BRB str. 303)

Mnogi od nas so z iskanjem svojega Resničnega Jaza, prebudili svojega Notranjega otroka in skozenj izražali svojo ustvarjalnost v upanju, da se bomo tako rešili trpljenja.

Namesto tega pa se soočamo z oviro- vztrajnim in ostrim samoobtoževanjem, ki je kar ne moremo premagati. To izvorno razmišljanje nas sili, da nadaljujemo z disfunkcionalnim in odvisniškim vedenjem.

Sprašujemo se, zakaj ne moremo pobegniti izpod te “prekletstvu podobne” samosabotaže in uresničiti potenciala našega Resničnega Jaza.

V ACA se učimo stopiti v stik in občutiti bolečino in žalost globoko prizadetih delov sebe, da bi iz njih zacvetel naš pravi jaz.

Temu smo se izogibali leta, običajno nezavedno in trpeli zaradi posledic tega bega. Ugotovili smo, da ne bomo uživali v tem, da bi živeli kot naš Resnični jaz, dokler ne soočimo in sprostimo korenin ranjenih delov iz otroštva.

S pomočjo naše Moči Odzgoraj in podporo naših sopotnikov izvajamo nežen in postopen proces luščenja plasti čebule, da bi odkrili jedro naših bolečin in, paradoksalno, da bi našli veselje našega Resničnega Jaza.

To je edinstven organski proces vsakogar od nas, vendar imamo podporo v enotnem pristopu, ki združuje korake, našo Višjo Silo in našega Notranjega Otroka.

Danes imam pogum, da se soočim s tem, kar je potrebno, da lahko uresničim potencial svojega Resničnega Jaza.

“Naše izkušnje nam povedo, da je lahko naša preteklost naše največje bogastvo, če smo pripravljeni prositi za pomoč in raziskovati da spoznamo, kaj se je zares zgodilo.”

BRB str. 153

Včasih se sprašujemo, kako drugačni bi lahko bili, če bi nas vzgajali brez zaznamovanosti z alkoholizmom ali disfunkcijo družine. Čeprav je po svoje normalno, da razmišljamo o tem, »kaj bi bilo, če bi bilo«, pa se tudi vse bolj zavedamo, da se moremo z premagano zlorabo in stisko svojega otroštva, veliko bolje izkazati v preostanku življenja.

Toda kaj naredi iz naše preteklosti naložbo za prihodnost?

V okrevanju spoznavamo, da nam vse, kar smo preživeli, ponuja edinstveno priložnost, da pogledamo na svoje življenje globlje, kot bi nanj sicer. Prevzemamo nalogo razvozlati mrežo naše zgodovine, vedoč, da bo rezultat večji mir. Ponovno preučujemo stare rane, da bi jih končno zacelili in bolje razumeli svoje današnje misli, občutke in vedenje. Sposobni smo si povrniti svojo notranjo moč in se učiti iz svojih bitk.

V ACA vsega tega dela ne opravimo sami.

Morda smo bili kot otroci sami, zdaj pa imamo svoje sopotnike. Slišimo, da delijo isto bolečino, in prepoznamo modrost in znanje, ki so ga pridobili v okrevanju. Ta ista modrost in znanje postajata del tega, kar smo.

Danes se zavem, da moja preteklost nudi edinstveno priložnost za rast v samouresničevanju. Veselim se stalne priložnosti za rast osebne modrosti.

“Ko ACA postane varno mesto za vas, bomo našli svobodo, da izrazimo vse svoje ranjenosti in strahove, ki smo jih zadrževali v sebi, ter se osvobodimo sramu in krivde, ki smo jih prinesli iz preteklosti.”

(BRB str. 590)

Cikel sramu in krivde se je dodobra uveljavil v naših izvornih družinah.

Slišali smo žaljive besede in/ali bili fizično kaznovani. Iz vsega tega smo izšli z dodobra uveljavljenim občutkom sramu, ki je vključeval tudi določen vzorec razmišljanja o sebi:

• nekaj mi manjka: z mano je nekaj narobe;

• nemočen sem: glede tega ni mogoče storiti ničesar;

• sem sam: nihče drug nima te težave;

Nekateri smo kot odrasli ugotovili, da bi lahko, če bi krivdo prenesli na druge, skrili svoj občutek sramu.

Nekateri med nami so se morda razjezili z stopnjevano jezo, ne da bi vedeli, od kod prihaja. Ali pa smo s perfekcionizmom, ponosom, prijaznostjo do ljudi in iskanjem odobravanja prikrivali občutek sramu. Nekateri smo postali tudi žrtve zasvojenosti.

V ACA smo spoznali, da z nami ni nič toliko narobe, česar s srečanji, sponzorjem in doslednim delom po korakih ne bi mogli premagati. Sram in krivda se umakneta razumevanju, da delamo napake, vendar sami nismo napaka! Sedaj trdimo, da smo sami po sebi dobri- tudi z vsemi našimi pomanjkljivostmi, izboklinami in udrtinami.

Danes bom s svojim pogumom in poštenostjo prekinil generacijske vezi sramu in krivde.

“Zamenjamo ljubezen in usmiljenje. Po navadi “ljubimo” ljudi, ki se jih lahko “usmilimo” in katere bi radi “rešili”.

(BRB str. 12)

Iz mnogih aspektov našega življenja nas privlači predvsem že znano, pa ne zato, ker je to dobro za nas, ampak zato, ker je to udobneje od spremembe.

Dejstvo je, da nas ne glede na neodobravanje privlačijo drugi disfunkcionalni ljudje. Razlog za to privlačnost je zelo verjetno globok občutek sramu, ki ga mnogi od nas nosijo že od otroštva in ga v sebi hranimo kot najbolj varovano skrivnost. Sporočilo te sramote je, da nismo “dovolj dobri”, ker se kot otroci nismo počutili vredne za to, kar smo.

Šele z vstopom v odnose z drugimi bolnimi ljudmi bo naša skrivnost zavarovana v kaosu več disfunkcionalnih. Lahko se osredotočimo nanje in jih rešimo, zaradi česar nas imajo ti za vsaj za nekaj časa radi.

Ko pridobimo samospoštovanje v ACA, te prirojene privlačnosti začno izginjati, ker se zavedamo, da s tem ne zadovoljujemo svojih potreb.

Ko se spreminjamo in ne glede na to, kako težko se zdi na prvi pogled, bomo morda morali zapustiti nekaj odnosov, v kolikor se tudi drugi ljudje ne bodo želeli spremeniti. Ob tem se naučimo zavračati misel, da je to nekako sebično. To je soodvisniško mišljenje, ki ni pošteno do nikogar, najmanj pa do nas samih.

Danes s pomočjo svoje Višje Moči izbiram zdrave ljudi, ki bodo del mojega življenja. Ljudi, ki so pripravljeni sprejeti moj novi jaz.