Kategorija: vsakodnevna-meditacija

“Kakor se soočamo z našimi težavami z zapuščanjem, nas bodo vse bolj pritegovale prednosti in postajali bomo strpnejši do pomanjkljivosti.”

BRB str. 591

V našem programu potrebujemo veliko mero poguma, da se soočimo z veliko stvarmi.

Soočanje s tem, kako smo bili zapuščeni, zahteva, da zberemo ves pogum, kar ga lahko zberemo. Ko se »vračamo vedno znova«, iz naše podzavesti priplavajo spomini in občutki do oči našega zavestnega uma in priznavamo izgube, ki smo jih zakopali.

Kot otroci nas je mnogo želelo ali moralo idealizirati svoje skrbnike.

V ACA pa snamemo rožnata očala in jih vidimo kot nepopolna človeška bitja, ki niso bila sposobna biti ob nas čustveno, fizično, psihično ali duhovno. Soočiti se s to zapuščenostjo pomeni, da nanjo gledamo iskreno s pomočjo naše Višje moči, našega notranjega ljubečega starša in našega notranjega otroka. Ko pa postanemo sami svoji ljubeči starši, pa lahko spet najdemo svojo celovitost.

Na današnji dan bom zbral pogum, da se soočim s svojimi težavami z zapuščenostjo, in se odločim, da naredim korake, da postanem celovit, da se lahko povežem z drugimi v tem prostoru lastnega zavedanja.

“Odrasel otrok je oseba, katere dejanja in odločitve kot odraslega vodijo izkušnje iz otroštva, utemeljene na dvomu vase ali strahu.”

BRB str. 302

Preden smo odkrili ACA, se nismo imeli možnosti naučiti drugačnega načina življenja, razen z vidika disfunkcije, s katero smo bili vzgojeni. V otroštvu je večina od nas hitro ugotovila, kaj moramo misliti, povedati in narediti, da bi se izognili bolečini. Preživeli smo po najboljših močeh in se zanašali samo nase.

Medtem odrasli pogosto naše samodejne reakcije na situacije vključujejo še razširitve vedenja, ki smo se ga naučili kot otroci. Po videzu smo odrasli, vendar moramo preseči svoje otroške reakcije. Preganjajo nas nerešene travme, ki zlahka povzročijo opustošenje v našem življenju. Nismo krivi, da nismo dobili boljših življenjskih veščin; drugače se pač ne bi moglo zgoditi. S pomočjo dvanajstih korakov imamo zdaj rešitev za naš problem.

Preko ACA imamo ljubezen in podporo, ki ju potrebujemo, da skozi bolečino v otroštvu zrastemo v samozavestne in varne odrasle, kakršni naj bi bili.

Na današnji dan ne bom več negativno obsojal o svojo identiteto odraslega otroka. Napolnil se bom z upanjem, ki mi ga ponujajo obljube ACA.

“Naš lažni jaz nenehno išče zunanjo naklonjenost, priznanje ali pohvalo, a na skrivaj verjame, da si tega ne zaslužimo.”

BRB str. 7

Mnogi od nas so »stalno« poskušali prikazati podobo, da bi imeli vse, in smo iskali odobritev z obnašanjem ali oblačenjem na določen način. Iskali smo tiste, ki so se nam zdeli bolj samozavestni, da bi nam povedali, kako razmišljati in čutiti. A s tem smo se naučili, da ne zaupamo več lastni intuiciji. Bili smo popolnoma prepuščeni na milost in nemilost drugim. Bili smo ločeni od našega fizičnega in čustvenega jaza.

Ko smo končno prejeli nekaj priznanja, morda v službi, potem ko smo delali kakih 24 ur na dan, je bil naš občutek zadovoljstva kratkotrajen. Globoko v sebi smo “vedli”, da si tega priznanja ne zaslužimo, ker je naš notranji kritični glas govoril: “Ko bi le videli pravega mene, se to ne bi zgodilo.”

Toda ko se v okrevanju naše življenje spreminja, zdaj iščemo svojo samospoštovanje v sebi in v odnosu z našo Višjo Močjo, ne z drugimi ljudmi. Pustimo miru programa ACA, da raste v nas, en dan naenkrat, s strogo poštenostjo, s prizadevanjem za spoznanje in razumevanje našega notranjega otroka. Ljudem nehamo ugajati, ker nam to zelo škodi. Končno smo postali središče lastnega življenja z notranjim ljubečim staršem, ki nas ne bo zapustil.

Na ta dan postavljam sebe na prvo mesto in pustim drugim, da si mislijo, kar hočejo. V redu sem takšen kot sem.

“Mislili smo, da smo te sanje pozabili, a naš notranji otrok se jih spominja.”

BRB str. 430

Kot otroci smo imeli nedolžno željo, da bi nas slišali, držali in zaščitili.

Toda v večini naših domov se to ni zgodilo. Čim smo se začeli takšne pogovore, so se začele težave. Ko smo se skušali crkljati ali pokazati naklonjenost, so nas ignorirali, se nam smejali ali se kvečjemu spogledovali. Večino časa smo bili sami. O zaščiti in varnosti smo lahko samo sanjali.

Odraščali smo v svetu, kjer je bilo pravilo “vse gre- kadarkoli”.

Skoraj nemogoče je bilo slediti dogajanju, a dali smo vse od sebe. Fantazirali smo o drugačni družini, kjer bi lahko bili takšni kot smo in bi to bilo v redu. Zaželeli smo si kraj, ki bi bil poln ljubezni, varen prostor, kjer so bili glasovi mehki in sladki in kjer bi se vsi samo pogovarjali, smejali in igrali skupaj. Tako žalostno je, da tega nismo dobili. Zaslužili smo si svetlo in srečno otroštvo, kajne?

Naš notranji otrok še vedno čaka, da se te sanje uresničijo.

Ta želja je še vedno tako močna, kot je bila dolgo nazaj. Kdo bo oseba, ki bo temu otroku prinesla te sanje?

V programu ACA ugotavljamo, da se sanje lahko uresničijo.

Tukaj lahko začnemo znova, en dan naenkrat. Svojemu notranjemu otroku lahko damo vse, kar nam ni bilo dano. Oživljanje sanj je tisto, kar je ključno v tem programu.

Na današnji dan vem, da si zaslužim svoje sanje. Pripravljen sem delati, da jih uresničim s pomočjo ACA.

“Oblast nas prestraši in strah nas je, ko se moramo z njo pogovarjati.”

BRB str. 417

Kot otroci smo se morda bali, da bi avtoritetam v naših življenjih v čemer koli ugovarjali. Naučili smo se biti tiho, ker običajno nismo vedeli, na kakšno reakcijo bomo naleteli.

Sedaj odrasli smo morda še vedno zaznali, da se na avtoriteto odzivamo na enak način, pa naj bo to v delovnem okolju ali v družbeni skupnosti ali organizaciji, ki je podobna strukturi ali namenu delovnega mesta. Morda smo se poskušali izogniti avtoritativnim osebam, vendar smo jih našli povsod. To nas je izoliralo od družbenih izmenjav celo če smo bili samozaposleni.

Tudi v ACA nekateri od nas postavljajo druge v vloge avtoritete, oz . pač poustvarjajo svojo družinsko strukturo.

Toda okrevanje nam omogoča, da lahko ozavestimo svoje reakcije in vadimo nove načine delovanja. Preden se pogovorimo z avtoriteto, se lahko ustavimo in opravimo test resničnosti. Si lahko predstavljamo najslabše? Ali se bo ta oseba odzvala tako kot moj disfunkcionalni starš pred leti?

Če smo prestrašeni, je zelo uspešna tehnika, ki jo mnogi od nas uporabljajo, pisanje scenarija in igranje vlog z zaupanja vrednim prijateljem.

Kot del tega procesa si damo veliko afirmacij. Rast se zgodi, ko ugotovimo, da bolj ko se dejansko pogovarjamo z avtoriteto, bolj se povečuje naše zaupanje. Končno se začnemo dojemati kot postopno okrevajoči odrasli, ne pa za vedno prestrašeni otroci.

Na današnji dan bom uporabil svojo modrost in moč za okrevanje, ko bom komuniciral z nadrejenimi osebami. Od strahu pred njimi ne bom več zmrznil.

“Pogosto smo izgubili ustvarjalnost, fleksibilnost in smisel za humor.”

BRB str. 333

»Svoj smisel za humor imam vselej spravljen v zadnjem žepu- da mi je tam stalno na voljo,« je dejal starec.

“Kje pa ti hraniš svojega?”

Ko prvič vstopimo na srečanja ACA, je zadnja stvar na svetu, na katero pomislimo, smisel za humor. Preveč je bolečine. V mnogih disfunkcionalnih družinah je bilo tisto, kar je postalo humor, v resnici oblika sarkazma. Za nekatere od nas, ki smo bili maskota ali klovn v izvorni družini, je bila uporaba humorja celo naša druga narava. Ampak to je bila vloga, ki smo jo odigrali za preživetje.

Ponovno odkrivanje našega pravega smisla za humor se včasih začne na srečanjih ACA. Velikokrat izbruhne smeh, ko nekdo izreče določene stvari. A ta smeh ni namenjen norčevanju; je priznanje skupne izkušnje, ki nas združuje. Sopotniki razumejo, o čem govorimo.

Odpiranje našemu smislu za humor omogoča, da okrevanje uspe. Odkrivamo, da je smeh lahko čudovito orodje v naši orodjarni okrevanja. Gledamo lahko smešne filme ali odlomke iz interneta, da v nas vzbudijo gromki smeh. Čudovito je, če je zdrav humor del procesa zdravljenja.

Na današnji dan bom ohranil svoje srce odprto za stvari, ob katerih se lahko nasmejim. Smeh mi prinaša veselje in polepša vse.

Življenje je lepo!

“V ACA se učimo opuščati nadzor po stopnjah. Naše padalo je Dvanajst korakov in Višja Moč kot jo razumemo.”

BRB str. 40

Med odraščanjem smo se morda počutili nadzorovane iz strani svojih staršev in od neopredeljivih disfunkcij, ki so nas obkrožale. Posledično smo v odrasli dobi našli načine, kako prevzeti nadzor, ne glede na to, ali smo to počeli neposredno ali pasivno s prikrito manipulacijo. Ker smo imeli nadzor, smo mislili, da lahko sami določamo svojo usodo.

Toda poskus nadzora nad ljudmi in situacijami je naporno delo.

Če smo resnično iskreni do sebe, se zavedamo, da je nadzor, za katerega mislimo, da ga imamo, iluzija. Mnogi od nas so se tega naučili na težji način, saj so stvari okoli nas začele razpadati.

Če delamo Dvanajst korakov s pomočjo Višje Moči in naših sopotnikov, verjamemo, da naša osredotočenost na pridobivanje in ohranjanje nadzora to pušča bolj malo prostora za resnično zdrave stvari v našem življenju, kot so pozitivna samopodoba, uravnoteženi odnosi, spontanost, in svet, poln možnosti.

Naučimo se tudi, da se opuščanje nadzora dogaja v fazah.

Konec koncev, poskušamo spremeniti zakoreninjeno vedenje, ki je trajalo dolgo časa, da bi bilo ‘popolno’. Ključno je, da smo blagi do sebe.

Na ta dan bom vadil opuščanje nadzora, ko sem se tako krčevito prizadeval imeti nad ljudmi in dogodki v svojem življenju. V kolikor mi bo spodrsnilo, si bom odpustil.

“Postali smo iskalci odobritve in pri tem izgubili svojo identiteto.”

BRB str. 11

“Da, gospod! Karkoli želite, gospod! Karkoli lahko storim, gospod!”

“Če bom hitreje pomila posodo, mama mogoče ta vikend ne bo toliko pila.”

“Otročke bom utišal, potem pa se oče ne bo tako jezil.”

Mnogi od nas čutijo, da moramo narediti za druge, da nas bodo imeli radi, da nas alkoholik ne bo udaril, da se ljudje ne bodo jezili na nas.

Kot odrasli otroci smo tako dobri v dobrih dejanjih za druge, da na koncu verjamemo, da smo v redu le, če imamo njihovo odobritev. Ti drugi so lahko šefi, prijatelji, sodelavci, zakonci in otroci.

V ACA začenjamo videti ta vzorec iskanja odobritve.

Posledično mnogi od nas ugotovijo, da ne vemo, kaj hočemo ali kako se naj odločamo sami. Nekateri od nas niti ne znajo poimenovati svoje najljubše barve, zagotovo pa poznamo najljubše barve drugih!

Ko začnemo odkrivati ​​sebe, se naučimo ločiti zamisel o preprostem dejanju prijaznosti od žrtvovanja sebe na način, ki uničuje našo lastno vrednost. Začnemo ceniti, da smo v redu in da se lahko potrdimo takšni, kot smo, ne kaj počnemo.

Na današnji dan jasno vidim razliko med iskanjem lažne odobritve in dobrim dejanjem, ker je to prava stvar. Hvaležen sem za to spoznanje, ko živim svoje okrevanje.

“Če zaslišimo sporočilo o okrevanju in upanju od nekoga drugega, to razveseli medlo iskro živosti, ki jo še hranimo v sebi.”

BRB str. 359

Ko smo prišli do okrevanja, smo bili morda v kaosu.

Morda se tega takrat tega sploh nismo zavedali, a mnogi od nas smo bili zlomljeni in v zadnjih zdihljajih. Morda smo se v nekem trenutku celo poskušali ubiti z mamili in alkoholom ali imeli nezaščiten spolni odnos z nekom, ki ga ne poznamo.

Morda smo prekrili svojo luč, ker smo čutili, da si je ne zaslužimo.

Danes delamo, da odstranimo zagrinjalo z vira svetlobe v sebi, ki je dar naše Višje Moči.

Molimo in meditiramo in ugotovimo, da to daje življenju vrednost. Naučimo se sporočila dvanajstih korakov in vrednosti te neverjetne skupnosti, ki nam je na voljo samo za naša vprašanja. Hvaležni smo za orodja okrevanja. Če moramo na določen način abstinirati, to storimo s pomočjo Korakov in sponzorja. Nismo več sami.

Na današnji dan se bom obrnil na tiste, ki jih bom potreboval, da se spomnim in prebrodim travmo moje preteklosti. Če me kaj ovira, bom naredil svoj del in nato prosil svojo Višjo Moč, da to odstrani z moje poti.

“Duhovni bypass pomeni, da se oseba skuša izogniti bolečini, ki jo lahko prinese delo skozi travmo in zanemarjanje iz otroštva. V nekaterih primerih poskuša oseba skočiti naprej v procesu okrevanja- ne da bi šla skozi celoten proces. Ta pot vedno ne uspe ali vodi do nezadovoljivih rezultatov.”

BRB str. 287

Med iskanjem odgovorov smo mnogi od nas prebrali nešteto knjig za samopomoč, si nadevali maske in kupovali različne izdelke za dvig samozavesti. Želeli smo hitro popraviti svoja prazna življenja, a smo v najboljšem primeru našli začasno olajšanje. Neizogibno smo se spuščali v znani obup in se spet spraševali: “Ali bom sploh kdaj jaz na vrsti, da bom srečen/-a?”

Ko najdemo ACA, slišimo Rešitev in vidimo napredek in duhovno okrevanje pri drugih.

To nam daje upanje. Izvemo, da so orodja za okrevanje namenjena delovanju skupaj, ne ločeno. Mnogi ljudje zapustijo ACA v prepričanju, da so delali s programom, vendar jim preprosto ni deloval. Pravzaprav so morda pričakovali, da bo ACA še ena hitra rešitev.

Če uporabljamo vsa orodja tako, kot so namenjena, nas lahko ACA ozdravi in ​​nam spremeni življenje.

Z obiskovanjem sestankov, opravljanjem Korakov, stiki z drugimi in iskanjem Višje Moči lahko ponovno ujamemo svoj resnični jaz – osebo, za kar smo bili rojeni.

Na ta dan bom imel pogum uporabiti orodja programa ACA. Še posebej tistega, ki je za večino od nas najtežji – obrniti se po pomoč na druge.