Kategorija: vsakodnevna-meditacija

“Prišli sem do prepričanja, da nam lahko Moč, ki je večja od nas samih, povrne razum.”

BRB str. 130

Ko smo zaslišali glas po »vrnitvi k razumu«, so se nekateri od nas morali potruditi spomniti, kdaj smo se sploh nazadnje počutili pri zdravi pameti. Živeli smo obsedeni z nadzorom in bili odvisni od svojih izvornih družin. Drugi korak je bil razodetje, ko smo spoznali, kako sta na nas vplivala disfunkcija in norost našega otroštva.

Naše inventure in delo po Korakih so nas vodili na poti vase, ki bi vodila do našega resničnega jaza. Videli smo, da moramo dopustiti, da dolgo potlačena čustva in glasovi pridejo na plano.

Glasovi so prihajali iz našega notranjega otroka; izvedeli smo, da nam je naša norost preprečila, da bi bili pozorni.

Vendar smo morali slišati svojo celotno zgodbo, zato smo začeli poslušati. To nam je pomagalo stopiti iz naših sramotnih senc in stopiti v svetlobo. Začeli smo se zavedati, da je bila naša osebna Višja Moč ves čas z nami, da bi nas vodila. Končno smo se naučili sprejemati svoja čustva namesto da bi jih zakrivali ​​z zasvojenostmi.

Ko smo še naprej okrevali, smo spoznali, da občutek zdravega razuma pomeni skrbeti zase ne le čustveno, ampak tudi fizično. Za nekatere od nas se je to zgodilo prvič.

Na današnji dan bom verjel v Moč, ki je večja od mene. Dovolil si bom, da raziščem, kaj je Ona zame, ne glede na to, kako izgleda za druge.

“V otroštvu našo identiteto oblikuje odsev, ki ga vidimo v očeh ljudi okoli nas.”

BRB str. 84

Kdo so bila naša ogledala?

Ljudje so nam z besedami in dejanji povedali, kako nezaželeni, moteči ali neumni smo. Poskušali smo narediti, kar so želeli, a po navadi to ni bilo dovolj. Vsaka odobritev, ki smo jo dobili, je bila pogojna. In izhlapelo je, če smo popustili, ker nismo dobili popolnih ocen, dovolj dobro skrbeli za brate in sestre ali nismo dovolj dobro opravili gospodinjskih opravil.

Nismo vedeli, kdo smo v resnici, ker je bila naša identiteta to, kar so nam rekli, da je. Kar večino od nas pripelje v ACA, je to, da se sčasoma naveličamo poskušanja, izolacije in polnjenja svojih občutkov.

Tu se naučimo sprejeti, da naši starši in družine nikoli ne bodo takšni kot na televiziji ali na ulici.

Namesto da bi še naprej poustvarjali zavrnitev in zapuščenost, ki smo ju bili deležni kot otroci, se naučimo ljubiti in potrjevati sebe. Naši mentorji in tovariši nam pravijo, da sprejmemo samo tisto, kar je dobro, in za kar se nam to ne zdi dobro, tega raje ne počnemo. Tem predlogom vedno znova sledimo, dokler ne opazimo, da nismo več to, kar so nam rekli nekoč, da moramo biti. Smo močni in neodvisni.

Na današnji dan sam definiram, kdo sem. Sem dober in sprejemam samo tisto, kar je dobro in zdravo v mojem življenju.

“Program ACA mi je prinesel čudež življenja. Zmožen sem izkusiti sočutje, odpuščanje, ljubezen in hvaležnost, čustva, zaradi katerih je moje življenje vredno življenja.”

BRB str. 140

Pred ACA so bili mnogi od nas tako zatopljeni v svoje disfunkcije, da smo, če nas je kdo vprašal, kako se počutimo, običajno samo rekli: “V redu.” Najbrž niti nismo znali opisati svojih občutkov, saj si jih marsikdo tako ali tako ni mogel opredeliti več kot le nekaj. A to je bil rezultat njihovega doslednega potlačevanja v našem otroštvu in odraslem življenju.

V ACA se naučimo spreminjati svoje misli, da se postopoma osvobajamo stvari, ki nas težijo. Vidimo, da je nebo pogosto lepo modro; ni vedno oblačno. Začnemo videti veliko več možnosti zase o tem, kako resnično želimo živeti svoje življenje.

Ugotavljamo, da je mogoče imeti sočutje do drugih na način, ki ne pomeni, da jih želimo ali moramo popraviti.

Razumemo, da imamo vsi težave; nudimo pomoč, kjer lahko, brez zavez. Namesto da nosimo zamere, se naučimo odpuščanja. Začnemo sproščati sleherno grenkobo in jezo. Namesto da bi bili žrtev in se počutili, kot da nimamo dovolj, se naučimo biti hvaležni za to, kar imamo, in za svoj potencial. Odkrivamo čudeže.

Na današnji dan se bom spomnil čustvenih daril, ki mi jih je dal ta program, in s hvaležnostjo obljubljam, da se bom še naprej odpiral življenjskim možnostim skozi ACA.

“Preden napišemo podrobneje o prvotnem seznamu perila, moramo opozoriti, da ima večina od 14 lastnosti svoja nasprotja. Naše izkušnje kažejo, da so nasprotja prav tako škodljiva kot naši nasprotniki.”

BRB str. 8

Premagovanje našega zanikanja družinske disfunkcije je bilo preprosto, če smo zgolj pošteno in uravnoteženo gledali na svoje življenjske izkušnje. Seznam perila je dal namige o nekaterih učinkih, vendar naših kompulzij in zasvojenosti ni bilo mogoče racionalno sprejeti. Nekje globoko v sebi smo vedeli, da je problemov, s katerimi se soočamo, več od tistih, s katerimi smo trenutno v stiku.

Drugotni seznam perila je nekaterim od nas dal preostanek sestavljanke.

Tu je bil opis, kako smo lahko izživljali izdajo. Videli smo lahko, kako smo zgradili neskončen tobogan za vijuganje med učinki našega otroštva in njegovim vplivom na nas in druge danes.

Rešitev za oba seznama je enaka: koraki in ponovno starševstvo.

Priznanje nemoči, verovanje in predajanje svoje volje in življenja v skrb Višje Moči je naš zametek na poti našega duhovnega prebujanja. Sprejetje našega kritičnega notranjega starša in priprava prostora za notranjega ljubečega starša, ki vodi našega notranjega otroka, nas osvobodi naših afektov in nam daje moč, da ponovno dosežemo vključenost in celovitost.

Danes si bom ogledal tako seznam perila kot tudi njegovo protipomenko, da dobim občutek o učinkih in mojih izpadih. Pozoren bom na Rešitev, uporabil Korake in postal sam sebi starš, da bi dosegel lastno integriteto in celovitost.

“Moremo osebno okrevati brez enotnosti ACA?” Naša prva tradicija odkrito pravi ‘Ne.’ Člani ACA, ki delajo na Dvanajstih korakih, se zavedajo, da je potrebno preživetje skupine postaviti pred svoje sebične potrebe ali na strahu temelječo željo po nadzoru drugih.”

BRB str. 492

Naše občutke dvoma vase pogosto razkrijejo podelitve, ki jih imamo na srečanjih. Po navadi se pojavljajo podtalnih oblikah nadzora in njegovega tesnega bratranca, manipulacije.

Ko skupina razmišlja o ukrepanju, lahko izrazimo zaskrbljenost ali poudarimo, da to krši tradicijo.

Če sprejmemo dejanje, s katerim se ne strinjamo, nam osebni program pomaga priznati, da smo nemočni, in sprejmemo stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Zavedamo se, da enotnost ne pomeni popolnega dogovora. Kljub temu si prizadevamo za bistveno soglasje pri odločanju skupine. Aktivno iščemo glasove nestrinjanja in jim dajemo priložnost, da se slišijo. To zagotavlja, da se slišijo vse strani razprave in je morda mogoče doseči kompromise.

Aktivno poslušanje drug drugega je vaja vključevanja.

Odločitve, ki sprožajo jezo, bo morda potrebno preložiti ali ponovno preučiti, ko čustva ne bodo tako močna. V kolikor je odločitev skupine trdno utemeljena na tradicijah ACA, se ji moremo podrediti tudi v primeru da se z njo ne strinjamo.

Ta dan se bom zavedal, da je treba pri skupinskih vprašanjih slišati glasove vseh. Če lahko prispevam svoje izkušnje, moč in upanje, bom to storil brez pričakovanj. Biti odprt in strpen je ponižnost v akciji.

“Ne moremo doseči nivoja duhovne rasti, ki ga iščemo- z obtoževanjem bolnih ljudi.”

BRB str. 158

Neizprosna resnica o alkoholizmu in družinski disfunkciji je, da ne moremo nikogar kriviti.

Morda se zdi, kot da so nam starši povzročili trpljenje, vendar pozabljamo, da je disfunkcija podedovana. Preprosto so delali s tem, kar jim je bilo dano. Morda nam niso hoteli škodovati; reagirali so na lastno bolezen in posledično prenašali bolezen disfunkcije.

Kot otroci smo bili deležni nepoštenega ravnanja in smo si želeli, da bi naši starši dobili pomoč. Vendar nismo imeli nadzora nad njihovimi dejanji.

Toda danes imamo nadzor nad tem, ali se oklepamo krivde za ljudi, ki si takrat niso mogli pomagati.

Ko opustimo obtoževanje bolnih ljudi, se lahko osredotočimo nase in na to, kaj lahko storimo tukaj in zdaj, da si pomagamo ozdraviti. Zrahljamo vezi, ki nas vežejo na okoliščine, ki se ne bi mogle razpletati drugače, in s tem ustvarimo možnost neomejene rasti v nas.

Na današnji dan bom naredil vse, kar je v moji moči, da preprečim generacijsko disfunkcijo v moji družini. S tem bom opustil vso krivdo, ki mi preprečuje, da bi doživel večjo stopnjo okrevanja.

“Kot otroci smo se naučili zadrževati svoja čustva in jih kot odrasli zakopali.”

BRB str. 589

Kako moremo  spoštovati svoja čustva, ko so mnoge od nas vzgajali starši, ki so nam namigovali ali neposredno povedali, da ne smemo govoriti, razmišljati o svojih občutkih ali jih celo imeti?

Rekli so nam, da si “izmišljamo stvari”, ali pa: “Nehaj delati iz muhe slona.” Rekli so, da nas bo izkazovanje občutkov in čustev spremenilo v slabiče. Pomembneje je bilo videti dobro in se ne obremenjevati z občutki, zlasti tistimi, povezanimi s strahom, jezo in žalostjo. Kako bi se lahko postavili na lastne noge, če bi se borili z nepotrebnimi čustvi? Sporočilo smo prejeli glasno in jasno in še desetletja zadrževali svoja čustva.

Toda kako dolgo lahko še naprej polnimo stvari, preden to vpliva na nas čustveno, duševno in fizično; preden se nas ljudje izogibajo, ker se ti zanikani občutki začnejo manifestirati kot neprimerno vedenje?

V ACA začnemo prepoznavati in spoštovati svoja čustva v tem trenutku. Ko se pojavijo strah, jeza, zavist, pohlep in ljubosumje, jih čim bolj pošteno prepoznamo in filtriramo. Včasih je dovolj že preprosto priznanje in zbiranje perspektive. Vendar pa bi morali biti tudi pripravljeni govoriti o svojih občutkih, da bi pridobili pravo razumevanje in sprejetje. Ko to počnemo, začneta odpornost in spokojnost prežemati naš um in našo dušo.

Na današnji dan bom spoštoval svoja čustva tako, da jih odklenem in jih sprejmem kot bistveni del svojega celotnega bitja, ki si zasluži ljubezen in spoštovanje.

“Preden smo prišli do okrevanja, smo potlačili svoja čustva in bili pretirano odgovorni. Poskušali smo predvideti potrebe drugih in zadovoljiti te potrebe, da ne bi bili zapuščeni.”

BRB str. 94

Mnogi od nas so vsa svoja prizadevanja osredotočili na zakonce, nam pomembne druge ljudi ali naše otroke in poskušali narediti vse, da bi jim bilo udobno in bi bili srečni. Z otroki in njihovimi prijatelji smo morda preživeli toliko časa, da smo bili že neprijetno vsiljivi. Ker smo se bali zapuščenosti, pa smo se morda žrtvovali, da bi svojim zakoncem preprečili, da bi se naveličali.

Ta dejanja so nam preprečila, da bi si priznali: “Utrujen sem. Ne zanima me. Nimam časa.” Sčasoma smo jim začeli zameriti. Zaslužili smo si delati stvari, ki smo si jih želeli, naši družinski člani pa so potrebovali prostor, da bi zadihali, sprejemali lastne odločitve, delali napake in se iz njih učili.

Z okrevanjem v ACA končno dobimo sporočilo, da je v redu, če pustimo ljubljenim, da kaj naredijo po svoje.

Prav je, da jim omogočimo, da najdejo srečo s svojimi dejanji. Če nismo nenehno vpleteni v njihova življenja, ne pomeni, da nas bodo zapustili. Pravzaprav to lahko okrepi naše odnose, ko vsi občutimo olajšanje, da smo odgovorni zase.

Na današnji dan se bom spomnil, da mi ni treba mikroupravljati življenj bližnjih. Ne bodo me zapustili samo zato, ker sem jim pustil, da živijo svoja življenja.

“Sponzorstvo je naše vozilo, s katerim se odpravimo po manj prepotovano cesti do prave povezave z drugimi in Boga, kot ga razumemo.”

BRB str. 368

Prihajamo iz družine z disfunkcijo, razvili smo strah pred avtoriteto.

Zgodaj smo izvedeli, da so naša mnenja, občutki in stališča nepomembni. Moč je pripadala divjemu alkoholiku, zakoncu in vsem starejšim otrokom v družini, ki so dobili oblast nad nami, ker so bili odgovorni za večino naših skrbi. V domovih alkoholikov so bili starši preveč vpleteni v pretepanje ali manipulacijo drug z drugim zaradi alkoholizma in nasilnega vedenja, da bi skrbeli za nas.

Ko smo iz tega pobegnili, smo se zaobljubili, da ne bomo nikoli dovolili drugi osebi, da nas nadzoruje; vendar smo se v večini odnosov, ki smo jih razvili, vključno z delovnimi odnosi, odnosi v cerkvi in prijateljstvi, ugotovili, da so bodisi nasilni bodisi odvisni.

Ko smo končno našli ACA, je za nekatere od nas izbira mentorja, ki nam bo pomagal pri delu s Koraki pogosto pripeljalo do podobnega odnosa, kot smo ga edinega poznali. Nato smo odkrili koncept sponzorstva “tovarištva”. Ugotovili smo, da nam je ta koncept dveh enakovrednih sopotnikov pomagal spremeniti naše življenjske navade, ugajati drugim ali vodenja drugega. To nas je postavilo v enakopravne položaje in nam omogočilo, da skupaj prepotujemo pot okrevanja.

Na današnji dan bom hodil z roko v roki s svojim sopotnikom, da si bova lahko pomagala okrevati na manj prehojeni poti.

“Spomin vsebuje elemente PTSD strahu, grožnje za preživetje in občutke osamljenosti, morda pomanjkanja.”

BRB str. 180

Mnogi od nas so doživeli travmo, ko so bili ure in ure ostali sami, se morali sami hraniti in narediti vse, kar je bilo potrebno za sploh preživetje. Morda smo jedli, kar smo našli, pa čeprav je bilo napol gnilo; nosili kar je bilo na voljo, čeprav ni bilo čisto, imelo luknje in nam ni bilo prav. Obupno nas je bilo strah, zapostavljeni smo bili in nismo vedeli, ali bomo preživeli.

Trpimo za PTSD (post- travmatskim sindromom), podobno, kot če bi bili vzgojeni v vojni. Zaradi tega smo pogosto razvili odvisnosti, neposredno povezane s tem, kar smo izkusili. Če nismo imeli dovolj hrane, smo morda razvili motnjo hranjenja; če nismo imeli dovolj oblek, smo morda postali kompulzivni nakupovalci ali tatovi; če bi nas bilo strah biti sami, smo se morda naučili manipulirati z drugimi, da bi jih obdržali.

V ACA odkrivamo lastnosti seznama perila. To so vzorci obnašanja za golo preživetje, ki smo jih razvili kot način spopadanja s travmo iz otroštva. Ko se še naprej učimo, s tem znanjem začnemo skrbeti zase na zdrav način. Zavezujemo se, da tudi če se počutimo preobremenjeni, ne bomo zapustili sebe in svojega programa. Vemo, da je okrevanje možno v ACA, ker ga vidimo pri drugih.

Če na današnji dan posežem zunaj sebe po nezdravo rešitev, se bom spomnil, da bom posegel v notranjost po izkušnjo, moč in upanje, ki mi jih daje program.