Kategorija: vsakodnevna-meditacija

“Ta knjiga vas bo … resnično premaknila z mesta odzivalca v igralca naših življenj. A kot je bilo rečeno v mnogih 12- koračnih programih, ‘Deluje, če delaš.’”

BRB str. xix

Kot otrok se nas je večina naučila biti reaktivna kot mehanizem za preživetje. Če nismo privolili brez spraševanja, smo bili običajno kaznovani. Naučeno smo se biti vedno v obrambi, pogosto smo morali razlagati tudi najmanjša svoja dejanja. Odzvali smo se iz strahu in naredili, kar je bilo potrebno, da se izognemo težavam.

Kot odrasli ima lahko to pogojevanje pozitivno stran – morda smo mi tisti, ki se hitro odzovemo na krizo in rešimo dan. Lahko pa smo tudi tisti, ki se hitro odzovemo, da nekomu odgovorimo na vsiljivo vprašanje, kasneje pa ugotovimo, da to ni njihova stvar. Potem se grajamo, da smo tako »neumni«. Ali pa smo morda mi tisti, ki zinemo nekaj neprimernega, ker nas je nekaj sprožilo.

Velika rdeča knjiga ACA (BRB, op.prev.) je bila napisana, da bi nam pomagala odkriti in razumeti korenine naših disfunkcij. Izvemo, da nosimo s seboj kritičnega notranjega starša, zaradi katerega se odzovemo na načine, ki nam niso več všeč. Ko delamo program za utišanje tega kritičnega glasu, se počutimo mirnejše. Naučimo se ustaviti, spraševati in odločati, kakšna je in bi morala biti naša vloga, namesto da prehitro sklepamo. Postopoma postanemo akterji, ki razmišljajo sami … in kritični glas zbledi.

Na današnji dan si bom vzel čas za branje iz Velike rdeče knjige, ki mi bo pomagala še bolj utišati kritični glas, zaradi katerega sem lahko še vedno odzivalec (namesto igralec svojega življenja op.prev.).

“Ko pogledamo dejansko naravo naših napak, vidimo, da smo si škodili na podlagi našega občutka, da smo nesprejemljivi, manjvredni ali izgubljeni.”

BRB str. 198

Dolga leta smo krivili sebe za vse – kar smo naredili mi in kaj so storili drugi. Da bi ohranili mir, smo se, tako verbalno kot neverbalno, oddolžili za nevarne, pogosto nasilne ljudi v našem življenju. Bili smo predpražniki, za katere smo bili vzgojeni. Svoja čustva smo skrivali in se nikomur nismo zaupali.

Nekateri od nas so se tudi po tem, ko smo začeli okrevati v ACA, še naprej zapirali in se spraševali, zakaj se ne spreminjamo. Nekako smo si razlagali, da “odnesti k Bogu” pomeni samo molitev neprijetnih stvari v drugi plati naših življenj.

Mislili smo, da izražanje naših čustev, zlasti jeze, drugim ni sprejemljivo.

Zdaj na jezo gledamo kot na normalno, zdravo čustvo, ki nam lahko daje vedeti, kdaj moramo postaviti mejo, izstopiti iz določene situacije ali opustiti nezdravo razmerje. Ne zanikamo več, kako se počutimo. Lahko si izdelamo seznam sprožilcev, ki nam pomagajo priti v stik s svojimi občutki. Morda vodimo opise čustev, da natančneje prepoznamo svoja. Zavedamo se, da so tudi na videz negativni del talenta pomeni biti popolnoma človek.

Današnji dan bom živel s svojimi občutki, namesto da jih odrivam. Potem bom poklical, da jih delim s sopotnikom.

“Ne da bi poznal pomen zapuščenosti, zakodirane v preteklosti, je odrasel otrok obsojen, da jo bo ponavljal. Neraziskana preteklost postane prihodnost naslednje generacije.”

BRB str. 154

Mnogi od nas so prihajali iz drugih programov Dvanajst korakov in naše izkušnje s četrtim korakom morda niso bile pozitivne.

Tako kot zdravilo je bilo nekaj, kar smo jemali, ker bi morali. Ni se nam zdelo kot dejanje ljubezni, ampak kot naštevanje, kako smo bili pomanjkljivi ljudje. To nas je zmedlo, vendar smo naredili, kot so nam rekli.

Ko smo prispeli v ACA, smo morda nosili to prtljago iz četrtega koraka in se zgrozili ob misli, da bi naredili še enega. Kaj na svetu bi nam lahko očitali o našem otroštvu? Kako smo lahko krivi?

Ampak smo vseeno začeli z delom.

Morda smo bili zmedeni, ko smo začeli, a kmalu smo videli, da bo to povsem drugačna izkušnja. Na vprašanja smo odgovarjali v vajah za Četrti korak, ki so nam dale zaokrožen pogled na to, kaj se nam je v resnici zgodilo. Začeli smo uvidevati razloge, zakaj ravnamo tako kot danes, in zakaj ne bi mogli drugače.

To je bilo neverjetno odkritje.

Zdaj z velikim upanjem verjamemo, da si lahko opomoremo od posledic našega nefunkcionalnega otroštva, da bomo lahko prihodnjim generacijam pustili novo dediščino.

Na današnji dan potrjujem svojo zavezanost preučevanju svoje preteklosti, da lahko pomagam spremeniti pot svoje prihodnosti in prihodnosti svojih bližnjih.

“Spomnimo se, da lahko govorimo, zaupamo in čutimo namesto nadzora, izolacije in hladnosti. Odnosi so lahko čisto drugačni v okrevanju.”

BRB str. 291

Kot otroci smo se zanašali na naše sposobnosti preživetja, da bi nas zaščitile pred škodo.

Postopoma so postajale močnejše in bolj zakoreninjene, saj smo naleteli na večjo stopnjo družinske disfunkcije in posledično strah. Svoje lastnosti smo prenesli v odraslost. Sprva se nismo zavedali njihovih učinkov, vendar so trpeli naši odnosi.

Preko ACA se zavedamo, da nam naše zmožnosti preživetja ne služijo več.

Ko razmišljamo o čustveni intimnosti, se lahko počutimo prestrašene in smo v nevarnosti, da bomo ranjeni. Če pa tvegamo, da delimo sebe z drugim, postanemo sposobni imeti pravi odnos.

Zaupanje drugi osebi s svojim najbolj ranljivim jazom je nova in morda grozljiva izkušnja.

Drugi osebi lahko dopustimo, da si postopno pridobi naše zaupanje, kakor se odnos razvija. Lahko zaprosimo, kar potrebujemo, namesto da bi manipulirali, da bi dobili, kar želimo. Svoje občutke lahko prepoznamo in delimo, ne da bi se zaprli ali neskončno razmišljali. Ni nam več treba imeti svojega resničnega jaza zaklenjenega v sebi. Ko tvegamo iskrenost in odprtost z drugim, odkrijemo svet novih možnosti, vključno z ljubeznijo.

Na ta dan zmorem pogum, da prekinem stare vzorce, ki me odvračajo od globljih povezav z ljudmi v mojem življenju.

“Našo izgubo lahko natančno določimo in opredelimo tako, da primerjamo ravnanje, ki smo ga bili deležni kot otroci v disfunkcionalnih družinah, s skrbjo, ki bi jo lahko prejeli, če bi nas vzgajali ljubeči in dosledni starši.”

BRB str. 204

Vaje žalosti v petem koraku nas prosijo, da pišemo o dogodkih iz otroštva, da bi lažje razumeli čustva o dogodkih.

Če se ne pojavijo, poskušamo videti, kako bi se v naši situaciji počutil današnji otrok. Ogledamo si lahko tudi slike iz otroštva, da se povežemo z našo nedolžnostjo in izgubo.

Nato nas prosijo, da ponovno preberemo naše delovne liste za četrti korak “Sramota in zapuščanje” in preoblikujemo vsak incident.

Opisujemo, kaj bi bilo drugače, če bi bil v vsakem scenariju ljubeč starš.

Doživljanje izgube na ta način nam lahko pomaga, da jo sprostimo.

Toda če smo blokirani, se lahko zgodi, da preklopimo iz žalosti v jezo, ko preveč boli. Kot da bi pritisnili gumb, ki nas preklopil v obtoževanje ali bes. Toda šele globoka otožnost naše žalosti nam lahko pomaga tudi videti resnično stopnjo uničenja naših čustev, uma in telesa.

Ko izbiramo proces okrevanja namesto disfunkcije, se zavedamo, da nam žalovanje pomaga najti svojega močnega, sposobnega notranjega otroka. Učimo se, kaj bi naredil ljubeč starš in kako se lahko spremenimo. Program ACA ni lahko delo, nagrada pa je svoboda!

Na ta dan se bom držal procesa ACA, ko bodo žalost in čustva kričala. Ne bom se ustavil pred ničemer, da bi povrnil svoj prvotni jaz.

“Vendar so bili naši otroci in odnosi še vedno del naše disfunkcije. Poustvarili smo zapuščenost in izgubo lastnega otroštva.”

BRB str. 21

Mnogi od nas so poskušali drugače vzgajati svoje družine.

Toda brez ACA ali neke druge oblike intervencije smo bili kot naši starši – dali smo lahko le tisto, kar smo imeli. To je pomenilo, da smo naredili veliko napačnih odločitev. Morda smo se celo odtujili od svojih otrok in ugotovili, da so se nam zamerili, tako kot smo se zamerili staršem.

ACA nam predstavlja izbiro: ostati in se izboljšati na način, ki bi lahko nekega dne popravil naše odnose, ali pa se počutiti brezupne in se še naprej polniti s samoobtoževanjem in sramom.

Če izberemo ACA, moramo opustiti razmišljanje, da pomoči nismo našli prej, ko bi lahko preprečila tolikšno bolečino. Moramo sprejeti, da sprememba zahteva čas, zato se vzravnamo in se osredotočimo na skrb zase. Ko smo pripravljeni, se naučimo biti prisotni na zdrav način za naše otroke. Če smo od njih ločeni, upamo, da se vrnejo k nam, če pa se ne, jih še naprej ljubimo in molimo, da najdejo pot.

Na današnji dan bom najprej poskrbel zase. Šele takrat bom na voljo svoji družini, če bodo prosili za čustveno podporo.

“Odraslega otroka, ki razmišlja o ACA, naprošamo, naj na program gleda kot na način življenja, ki se bo sčasoma razvil in prinesel bogate nagrade čustvenega olajšanja in sprejemanja samega sebe.”

BRB str. 95

Prevzeli smo vso zlorabo, kar smo je lahko, in še vedno smo mislili, da je krivda naša.

A kaj smo sploh delali narobe? Kaj je bilo tisto, zaradi česar smo se počutili tako drugačne in pomanjkljive? Zakaj ne bi mogli biti kot ostali ljudje v naši družini in prenašati neskončne količine zlorab, ne da bi nam bilo vseeno? Kako smo bili lahko tako neumni? In kam so nas pripeljali negativni občutki, kot je jeza?

Pred ACA smo morda bili v drugih programih, ki so nam pomagali, vendar so bili nekateri občutki morda okrnjeni. Zaradi tega smo se počutili, kot da smo se vrnili na mesto, kjer smo morali zapreti dele sebe. Morda bi nam rekli, da je edina pomembna stvar “predati Bogu”. To morda marsikomu deluje, vendar smo ugotovili, da za nas ni dovolj.

Zdaj lahko s pomočjo ACA in ljudi, ki smo se jim naučili zaupati, sprejmemo vrednost vseh naših občutkov.

Še posebej sprejemamo svojo jezo in ne bežimo več pred njo, saj vemo, da nas lahko nauči, kje bi morale biti naše meje. Z drugimi, ki so morda bolj v stiku s svojimi občutki, se pogovarjamo na zdrav način in nas res slišijo, ko izražamo svoja čustva. Vemo, da smo na pravem mestu, kjer poteka zdravljenje.

Na današnji dan bom spoznal, da so moja čustva del darila moje Višje moči, darila, imenovanega “JAZ”.

»Na srečo nas naša druga tradicija opominja, da je naša resnična avtoriteta na sestankih ACA in službenem delu ‘Ljubeči Bog, kot je izražen v naši skupinski zavesti.’«

BRB str. 499

Na naših sestankih ACA je pogosto malo ali celo nič izkušenih članov. Kdo potem sprejema odločitve skupine? Kdo predseduje? Kdo kupuje literaturo? Kdo sponzorira prišleka, ko pa smo vsi novinci?

Drugi med nami, ki smo začeli sestanke ACA, smo se spopadli s to situacijo tako, da smo samo odprli sestanke in vprašali, ali bi kdo želel predsedovati. Verjeli smo, da bo nekdo našel pogum za korak naprej. Ko smo prosili, naj nekdo kupi literaturo ali naredi kopije, nam je Višja Moč na sestanek pripeljala nekoga, ki je bil pripravljen narediti to malo uslugo. Ko smo iskali nekoga, ki bi z nami delal korake, se je zdelo, da se je pojavila primerna oseba.

To je pač za namen naše skupine. Ko se soočimo s situacijo, ki se zdi večja od nas, se lahko počutimo pomirjeni, da se lahko odločimo, če jo predamo Višji Moči skupine v obliki skupinske zavesti. Prepričani smo, da lahko podrobneje uredimo, ko imamo v mislih samo vse dobro za srečanje. Če nas ovira ego, se z nekom pogovorimo in se spravimo v red. Pomagamo si, da vsakodnevne zadeve na sestanku potekajo nemoteno.

Na današnji dan bom zaupal, da se bo Višja Moč izrazila skozi zavest naše skupine in nam dala priložnost za enotnost in duhovno rast.

“Vsa dna imajo pomen in vsako dno je lahko izhodišče za nov način življenja:

Obstaja upanje. Ozdravitev je možna.”

BRB str. 124

Prišli smo v ACA, ker smo dosegli nekakšno dno.

Mogoče se počutimo brezupno, ker življenje ni šlo tako, kot smo upali. Ali pa smo zaradi svojega nefunkcionalnega vedenja preveč izgubili in se zavedamo, da se sami ne znamo spremeniti. Poskušali smo, a ni šlo. Mogoče najdemo pot na srečanja, ker globoko v sebi vemo, da mora obstajati nekaj več.

Delo v programu ACA ne pomeni, da morda ne bomo dosegli več dna.

Nekateri od nas smo pogosto zaslepljeni zaradi nečesa, za kar smo mislili, da smo s tem že opravili. Morda smo že davno delali na naši pomanjkljivosti značaja zaradi pretirane odgovornosti in tu naredili velik napredek. Potem pa se ob močnem stresu in žalosti počutimo, kot da smo spet tam, kjer smo bili, preden smo začeli okrevati. Spet smo tam v poskusih poskrbeti za vse. Smo kot blažilec, ko poskuša ublažiti situacijo.

A razlika je v tem, da v resnici nismo več na istem mestu.

Sedaj imamo orodja: telefon, BRB (Big Red Book) in sestanke. Doseženo dno nam želi povedati, da smo kompleksna oseba, ki nima vseh odgovorov.

Na današnji dan ne bom odnehal, pa četudi zdrsnem tako daleč, da se mi zdi, da ne vidim dnevne svetlobe. Na svojo situacijo bom gledal kot na še eno priložnost za rast v programu.

“Svojo pravo identiteto bomo odkrili tako, da se ljubimo in sprejemamo.”

BRB str. 591

Resnična identiteta?

Ideja, da nismo »resnični«, je lahko sprva zelo zmedena. Že sam koncept nam je težaven da bi lahko zblazneli. Ko hodimo na sestanke, bomo morda začeli poslušati o kritičnem notranjem staršu, notranjem ljubečem staršu in skritem notranjem otroku. Zdelo se nam bo zapleteno.

Nekje v prvih mesecih obiskovanja sestankov se nam utrne.

Počasi se učimo, razumemo in uporabljamo informacije, ki smo jih zbrali, in nekega dne postane spoznanje naše dileme jasno. Končno se nam utrne prava podoba. Ne da bi se tega zavedali, smo prevarali sebe: predstavljali svoj resnični jaz s svojim lažnim jazom.

Ko se potopimo v delo korakov, se začnemo preoblikovati.

V istem trenutku začnemo sprejemati sami sebe. Naš tečaj ni več brezvezno brezciljno potepanje, saj nam je jasen z vsakim dnem vadbe tega preprostega programa, ki nam ga daje Višja Moč.

Kot rezultat dela, ki ga opravljamo v ACA, se zgodi čudež: osvobodimo svoj resnični od svojega lažnega jaza, objamemo svojega skritega notranjega otroka s skrbnimi rokami našega notranjega ljubečega starša in se ponesemo na vse višje in višje ravni svobode.

Na današnji dan bom poslušal, se učil in uporabljal koncepte in načela okrevanja ACA. So sredstvo za odkrivanje moje resnične identitete, ki mi omogoča, da se ljubim in sprejemam.