Avtor: aca

“S ponižnostjo postajamo bolj premišljeni v svojih odločitvah in počasnejši v jezi. Začnemo postajati igralci namesto da bi se samo odzivali na življenjske situacije.”

BRB str. 224

Kot otroci smo bili morda ponižani in so nam povedali, da ne izpolnjujemo nekih meril.

Kakor smo odraščali, smo se odločili, da moramo dokazovati svojo vrednost. Ko smo nekaj dosegli, smo pričakovali potrditev. Večina naših odločitev je bila namenjenih pridobivanju te zunanje potrditve. Če se kdo z nami ni strinjal, se je to zdelo kot napad. Udarili smo napadalca in ga poskušali kaznovati. Morda smo se odzvali z dodatnim povečanjem naših prizadevanj, da dokažemo svojo vrednost.

V ACA se učimo o ponižnosti in da to nima nič opraviti s ponižanjem, ki je le jedro naše rane.

ACA nas uči, da je ponižnost pot do notranjega miru in iskanja našega Resničnega Jaza. Če nekaj naredimo za druge, tega svetu ni treba vedeti. Ne potrebujemo priznanj. In ko je za nas bilo nekoč normalno, da smo se odzvali in udarili, sedaj najprej stopimo korak nazaj in trezno (op. IZ) preučimo realnost.

Ta sprememba ni enostavna.

Naše negotovosti in sprožilci so pogosto tik pod površjem in hitro pademo v stare vzorce. Ko pa uporabljamo nova orodja, imamo več samozavedanja. Naučimo se pogledati v ogledalo in se počutiti v miru s tem, kar vidimo.

Na današnji dan se bom spomnil, da me ponižnost ohranja prizemljenega in enakopravnega s tistimi okoli mene. Ni se mi treba poviševati, da bi se počutil vrednega.

“Nismo imeli vzorca, da bi imeli, določali ali uveljavljali meje. Otrokom, družinskim članom in drugim bi dovolili, da me uporabljajo v svojo korist. Marsikaj bi naredil za druge in potem ničesar dobil v zameno.”

BRB str. 413

Ko smo na začetku okrevanja, so meje lahko skrivnost, saj nas večina izhaja iz družin, ki jih niso imele.

Tudi če vemo, kaj so, morda še vedno ne vemo, kdaj imamo pogum, da jih postavimo.

V postavljanju meja se zmedemo ali je prezahtevno za nas.

Toda z delanjem korakov in obiski sestankov se učimo od drugih. S tovariši v ACA se pogovarjamo o tem, kako vedo, kdaj je prav postaviti mejo, in o jeziku, ki ga uporabljajo. Začnemo verjeti, da lahko storimo enako.

Potem pa včasih, ne da bi sploh pomislili, postavljamo meje našim družinskim članom in potem drugim.

Naša tesnoba se prične zmanjševati, ker vemo, da smo sposobni skrbeti zase s pomočjo drugih v programu in naše Višje Sile. Tudi vse manj zamerljivi smo.

Dovoljenje drugim, da nas uporabljajo, da pridobimo njihovo odobravanje, je lahko občasno še vedno mikavno.

Lahko se zdi lažje, kot da se postavimo zase. Ko pa doživimo samozavest, ki si jo z jasnim NE, vemo, da si tega v resnici želimo.

Na ta dan bom imel pogum postaviti meje, ki so zame pomembne.

“Naučimo se biti prisotni v tem trenutku v svojem telesu. Naučimo se, da se naše misli lahko končajo.”

BRB str. 266

Ko smo prišli v ACA, morda nikoli nismo občutili, kako je biti v svojih telesih in izkusiti svoje občutke. Morda smo bili zelo čustveni, vendar nismo vedeli, kako začutiti svoja čustva. Občutek panike, ki nas je pogosto preplavljal, se je zdel tako znan, da ga morda sploh nismo začutili, kakšen je bil.

Ko smo postali polnopravni udeleženci naših srečanj in se naučili razgaliti svoje duše, je v nas začelo razpadati. Včasih je bilo to boleče, a vedeli smo, da nam skozi bolečine ni treba iti sami. Telefonirali smo in opravili delo. Prosili smo sopotnico, da z nami naredi Korake. Verjeli smo drugim ACA, ko so rekli, da nismo sami.

Zbrali smo pogum, da smo preživeli bolečino umika iz tega, kar nas je držalo priklenjene v sebi.

Morda smo prvič občutili sram in zapuščenost iz otroštva – bili so kot tiktakajoče tempirane bombe v nas. Ko so se naša telesa sprostila, smo se naučili, da nam ni potrebno zganjati preplaha. Pridobili smo zaupanje vase in svojo Višjo Silo. Premaknili smo se iz naše bolečine ter duševne in fizične otopelosti, ki nas je morda zadrževala. Sprejeli smo, da nismo popolni in življenje je postalo boljše. Postali smo pristni v besedah ​​in dejanjih.

Ta dan na to pot ne bom šel sam. Ko potrebujem pomoč, vem, da imam svoje sopotnike ACA in svojo Višjo Silo.

“Pred okrevanjem smo nekateri preživeli nešteto ur v zamerah …”

BRB str. 380

Mnogi od nas pridejo v ACA polni zamer.

Že od daleč nas prepoznajo po tej večstokilogramski jetniški krogli okoli vratu. Prepričani, da so nam jo nadeli drugi, se nanjo obešamo, kot da bi nam škodilo, če bi jo že odložili. In ta velika krogla zamere je zadovoljna, da ostaja, kjer je (in mi ostajamo na mesti, op. IZ). A napor in bolečina ob njenem dnevnem prenašanju sta preprosto prevelika!

ACA nas uči, da odpuščanje drugim nima nič skupnega z drugo osebo.

To naredimo zase, da potem lahko sprostimo to našo ogromno (hromečo, op. IZ) notranjo bolečino. Slišimo druge, ki pravijo, da nas bo vsakodnevna molitev z namenom da odpustimo osebi, ki smo ji zamerili, sčasoma rešila te zamere. Naučimo se, da s tem ne odpuščamo dejanj in dogodkov, ampak osebi.

Mnogim od nas, ki te stvari slišimo prvič, se to sliši neumno.

Toda kaj vse smo še storili, da bi odstranili strup, ki ga je zamera vnesla v naša življenja? Zato to poskušajmo večkrat, vsak dan.

Čez nekaj časa opazimo, da se dogaja nekaj izjemnega.

Malenkosti, ki so se nam zdele tako pomembne in so poganjale nenehen tok naše zamere, kot da izginjajo. Breme, ki ga tako težko prenašamo, postopno izgublja na svoji teži.

Na današnji dan bom naredil tisto, kar je pomagalo številnim pri okrevanju: molil bom, da mi bo odvzeta zamera, s katero sem bil tako dolgo smrtonosno (op. IZ) zvezan.

“Poskušamo nadzorovati druge in situacije, da bi se izognili lastnemu življenju, ki ga ne moremo obvladati.”

(BRB str. 104)

Potreba po poskusu nadzora ljudi in stvari okoli nas je lahko zelo močna.

Morda imamo idejo o tem, kako bi morale biti stvari urejene. Če bi le življenje potekalo na določen način, bi se potem počutili dobro. Zato se počutimo prisiljeni uresničiti svojo vizijo “kako naj bi vse bil(o)”.

Izvajamo pritiske, spodbujamo in manipuliramo, da bi druge prisilili narediti, kar želimo, pri čemer popolnoma pozabimo na dejstvo, da moramo najprej očistiti svojo hišo. Močneje ko tiščimo, bolj se počutimo noro, ker se drugi nikoli popolnoma ne ujemajo z našimi ideali.

Prvi korak nam pove, da je nadzor nad drugimi mit.

Čeprav se lahko zaradi našega truda nekatere stvari spremenijo, za sabo puščamo trupla in puščave odnosov. Vse dokler se ne zavedamo svoje nemoči, vse dokler se ne zavemo, da smo edini, ki se lahko resnično spremenimo, bomo nadaljevali s to navzdol obrnjeno spiralo in tako pogosto iz našega življenja pregnali tiste, za katere nam je mar, pa naj se to zgodi čustveno, fizično ali oboje. Paradoks tega programa je, da lahko šele s priznanjem svoje nemoči pridobivamo možnost nadzora v svojem življenju.

Na današnji dan se opomnim, da se osredotočim le nase in na spremembe, ki jih lahko naredim v svojem življenju. Pustil bom drugim, da lahko najdejo svojo pot, čeprav ni tista, ki bi jo zanje izbral jaz.

“V vsakem odraslem otroku biva neizrekljiva žalost, ki se običajno kaže v obliki depresij, otopelosti ali različnih oblikah ločitve.”

BRB str. 199

Dolga leta smo si dopovedovali, da smo sami odgovorni za svojo depresijo.

Zadevali smo se in se borili proti občutkom, ki so se pojavili. Družili smo se z ljudmi, ki so otopeli in se valjali v pomilovanju sebe in nedelovanju. Ko se je kdaj pojavila tema seksualne zlorabe ali zlorabe otrok, smo miselno odtavali in včasih kar pozabili, o čem ti drugi ljudje sploh govorijo. Ko smo v filmu ali na televiziji videli nasilje, smo se morda počutili nelagodno in ga ignorirali.

Ker smo med srečneži, ki so našli ACA, zdaj vidimo, da obstaja boljši način življenja.

Ko gremo na sestanke, najdemo ljudi, ki odkrito govorijo o svoji resnici. Poslušamo, ko tisti, ki so prišli pred nami in za nami, stresejo pred nas zrna svojih resničnih misli. Govorijo o tem, kaj počnejo, da bi odkrili žalost, ki je podlaga za njihovo depresijo, in druge simptome, ki so posledice njihovega otroštva.

Na njihovih zgledih se sami učimo govoriti jezik srca in se zdravimo.

Na današnji dan bom šel na sestanek, da bi slišal o ozdravitvi, ki mi bo dokaz in vzpodbuda. Če sestanek ni na voljo osebno ali po telefonu, bom vzpostavil stik s sopotnikom, da bom slišal besede, ki zdravijo.

“Ustvarite molitev. Naj bo preprosta, a specifična za vas in vaš odnos z božansko, Višjo Silo ali Bogom..”

BRB str. 278

Zaradi travme v otroštvu smo imeli veliko vprašanj brez odgovorov.

“Komu lahko sploh zaupam? Kako naj sploh živim svoje življenje? Mi bo kdo ali karkoli pomagalo?” Za mnoge od nas je bilo skoraj nemogoče, da bi se zanašali na nekaj zunaj sebe, da bi nam pomagali najti svojo resnico.

Vse dokler nismo prišli v ACA.

Delo po korakih nam pomaga, da se znova povežemo z Višjo Silo po lastni izbiri.

Molitve ali vzkliki nam lahko pomagajo pri osredotočanju. V ACA je veliko namenskih molitev; npr. Molitev spokojnosti, ki začne in konča večino naših srečanj in molitev ob koncu številnih korakov v BRB.

Ustvarjanje osebne molitve je lahko tudi potrditev, da smo del Sile, ki nas vodi in nam daje moč, ki jo potrebujemo.

Ko spregovorimo o svoji resnici, se naši glasovi končno slišijo. Naša osebna molitev je lahko tako preprosta, kot je: “Višja Sila, prosim, vodi me danes. Če se ustrašim, mi pomagaj vedeti, da nisem sam.”

Lahko prosimo za moč, da delamo 12 korakov, za razumevanje, kaj pomeni biti svoj ljubeči starš, in za pomoč pri učenju, kako zdraviti našega notranjega otroka. Opomne nas, da nismo sami, ko se stegujemo k nekomu ali nečemu zunaj sebe.

Na ta dan vem, da nisem sam, da je moja Višja Sila pripravljena pomagati, ko sem jo pripravljen prositi.

“Če so se vas v otroštvu dotikali, vas ljubkovali, prisilili v spolne odnose, vas prosili zanje ali v vaši navzočnosti gledali spolne odnose, niste bili krivi, ne glede na okoliščine ali ne glede na to, kako je to argumentiral posiljevalec.”

BRB str. 174

Mnogi od nas so prišli iz domov nabitih s seksualnostjo.

Če so imeli spolne odnose pred nami, smo postali del spolnega življenja naših staršev. Morda smo bili prisiljeni poslušati, kako se za jedilno mizo pogovarjajo o seksu, kot da to ni nič hudega. Morda smo bili vključeni v zunajzakonske afere, ko so se pred nami pogovarjali o tem ali se o tem pogovarjali drug drugemu za hrbtom.

Morda smo se za vse to počutili odgovorne.

A ukradli so nam mladost in našo seksualnost, ker se nismo mogli zaščititi. Njihove besede so se vkoreninile v nas, še preden smo vedeli, da smo ranjeni. Morda smo se z drugimi otroki poskušali osmisliti, kaj smo slišali, čutili in čemur smo bili izpostavljeni. Potem so prišli še občutki sramu. Kljub temu se je bilo težko ustaviti, da nas pozornost včasih ne bi vzburila. Intuitivno smo vedeli, da je to način, kako dobiti ljubezen, čeprav smo se počutili slabo.

V ACA se naučimo, da ne glede na to, kaj se nam je zgodilo, danes vemo, da v tem nismo sami in da nismo krivi.

Na današnji dan bom priznal svoje intenzivne občutke, povezane z vsako spolno zlorabo, ki sem jo doživel. Prenehal bom prevzemati odgovornost za to, kar so mi storili drugi.

“Bil sem navzoč na 12-koračnem sestanku ACA, kjer sem brez besed sedel z drugimi, ki so me resnično poznali.”

BRB str. xviii

Vedeli smo le, da naše življenje ne deluje.

Sredi disfunkcije smo našli moč, da se obrnemo po pomoč. Povedali so nam, da smo še vedno pod vplivom našega otroštva in ACA se nam je zdela dobra ideja. Tako smo prelom z starimi prepričanji in se udeležili našega prvega srečanja ACA.

Skoraj takoj smo začutili občutek udobja, ne da bi zares vedeli, za kaj gre v tej skupini.

Začeli smo poslušati, kaj govorijo drugi; kot da bi nas poznali, ne da bi nas dejansko poznali. Spoznali smo, da imamo vsi podobne značilnosti zaradi vzgoje v disfunkcionalni norosti. Vedeli smo, da smo prišli do možne rešitve, ko se tako pogosto počutimo sami in drugačni.

Ugotovili smo, da nam je ta proces zdravljenja pokazal, kako rasti od znotraj navzven, in vedeli smo, da smo na pravi poti. Veliko tolažbo smo našli v spoznanju, da nas 12 korakov vodi do duhovnega okrevanja in rasti. ACA nam je pomagala najti pot iz izolacije, strahu in samotarstva.

Na današnji dan se bom spomnil občutka varnosti, ki ga občutim na srečanjih. Zavem se, da nisem več sam.

“Čeprav smo bili čustveno trpinčeni, smo gojili upanje, da bo novo razmerje, nova služba ali selitev zdravilo. A se to nikoli ni zgodilo.”

BRB str. 334

Vse smo dali drugim ljudem. Za to smo bili usposobljeni. Kdo smo bili kot ljudje, naši upi in sanje, niso bili pomembni.

Vedno znova smo se znašli v starih situacijah z drugačnimi obrazi. Preselili smo se v novo mesto, da bi se rešili kolobocij, zamenjali smo službo in prekinili odnose. Toda naši starši so se še naprej pojavljali v drugačnih oblikah ali pa ponavljali destruktivni odnosi, ki smo jih imeli s stricem ali sestro, le da so bili obrazi drugačni.

Nekatera srečanja ACA uporabljajo to različico Molitve spokojnosti.

Višja moč, daj mi vedrino, da sprejmem ljudi, ki jih ne morem spremeniti, pogum, da spremenim tistega, ki ga lahko, in modrost, da vem, da sem to jaz.

Sicer boli, ko začnemo prihajati iz zanikanja, vendar ne boli večno. Držimo se našega programa in svoje Višje Sile. Naučimo se negovati tiste naše dele, ki potrebujejo pozornost, da lahko rastejo. Prinesemo svetlobo tja, kjer je ni, tako da z ljubeznijo v vesolju obsijemo tiste ranjene dele, ki se še skrivajo v nas. Želijo si priti že ven, povedati svoje zgodbe in ozdraveti.

Na ta dan se bom s pomočjo svoje Višje Sile osredotočil nase, da bi našel rešitev, ki mi bo preprečila ponavljanje preteklih vzorcev.