Avtor: aca

“Ob okrevanju se zavedamo, da imajo naše otroške izkušnje veliko duhovno vrednost. Zavedamo se, da lahko pomagajo nam in drugim.”

BRB str. 334

V ACA naše potovanje nazaj skozi travme našega otroštva ne poteka brez bolečin.

Za nekatere od nas je lahko intenzivnost občutkov zdaj večja kot takrat, ker kot otroci nismo smeli čutiti ali pokazati svojih občutkov. Kot odrasli se do začetka te poti večina od nas ni pustila občutiti nemoči in ranljivosti, ki sta potrebni za zdravljenje naše ranjenosti.

Če bi nekdo na začetku okrevanja rekel, da bomo nekega dne na svoje otroške izkušnje gledali kot na zaklad, bi mnogi podvomili v to. Nekateri smo se temu potovanju izognili, ker smo se bali, da če bomo kdaj začeli jokati, se sploh ne bomo mogli ustaviti. Toda z vero v našo Višjo Silo in močjo naših sopotnikov smo bili pripravljeni.

Vodenje korakov in podpora drugih v ACA so nam pomagali odpraviti bolečino iz preteklosti.

Izmenjava naših izkušenj nam je pomagala videti duhovno vrednost v tem, kar smo odkrili, ne samo zase, ampak tudi zaradi upanja, ki smo ga ponudili drugim odraslim otrokom.

Na današnji dan vem, da pripravljenost deliti svojo pot pomaga predvsem meni. Pomaga pa tudi drugim, da razumejo, da gre za duhovno potovanje. Zdaj se lahko pomirim s svojo preteklostjo in živim v miru.

“Lažje bomo postavili zdrave meje.”

BRB str. 591

V otroštvu je bila naša integriteta močno poškodovana.

Naše fizične, psihološke, socialne in duhovne meje so v naših domovih spoštovali redko, če sploh. Zaradi te pogojenosti se nismo naučili spoštovati svojih meja ali meja drugih. Če smo odraščali v hiši, kjer so nam nenehno stopali po prstih in nihče ni prevzel odgovornosti, smo pričeli stopicati po prstih in verjeli, da je to normalno.

“Prihajamo” na sestanke ACA.

O spoštovanju meja se naučimo na prvem srečanju, ko upoštevamo pravilo brez navzkrižnega pogovora. Ta zdrava meja omogoča vsakemu od nas, da izrazi svojo resničnost brez komentarjev, sodb ali pomirjujočega vedenja. Ko se še naprej udeležujemo sestankov in izmenjujemo svoje izkušnje, bomo morda odkrili druge dogodke, ko nam stopajo po prstih, na katere se še vedno odzivamo.

Skozi Korake odkrijemo, kako so bile kršene naše otroške meje.

Od takrat naprej priznavamo, kako ti vdori vplivajo na nas še danes. S tem, ko postanemo sami svoji starši, ponovno vzpostavimo zdrave notranje in zunanje meje. Svojo integriteto začnemo obnavljati tako, da se drugi- tudi tisti, ki so nam nadrejeni- zavedajo zdravih meja, ki jih postavljamo v svojem življenju.

Na ta dan bom na svojih sestankih ACA spoštoval zdrave meje. Uporabil jih bom kot odskočno desko za potrditev svojih zakopanih spominov in občutkov iz otroštva. Učim se postavljati meje z integriteto.

“Vsakič, ko smo se brez usmiljenja obsojali za pogoste napake, smo izgubili del sebe.”

BRB str. 199

Mnogi od nas, vzgojeni v disfunkcionalnih družinah, smo dobili sporočilo, da tu ni prostora za napake.

Morda so nas vzgajali nadzorniški starši, ki so pričakovali popolnost in nas zaradi napak grajali ali celo zlorabljali. Nismo smeli biti otroci in se učiti iz svojih napak in nismo vedeli, da je delati napake del biti- človek.

To obsodbo smo ponotranili.

Tudi ko smo zapustili domove iz otroštva, smo bili do sebe ob napakah neusmiljeni. Ponavljajoče se misli so morda v nas ohranile temeljno tesnobo, na primer “Bojim se, da bom v težavah. Bojim se, da me bodo ujeli.” Nekateri smo se tako sramovali napak, da smo lagali ali goljufali, da smo jih prikrili. Morda smo se celo poskušali omrtvičiti tesnobo z predajanjem zasvojenosti ali kompulzivnemu vedenju.

Ko sprejmemo okrevanje po ACA, odkrijemo, da lahko svoje pomanjkljivosti razkrijemo v druženju in podpiranju. Odkrito lahko delimo zgodbe o tem, kar smo včasih skrivali, in smo deležni ljubečega sprejemanja. Vemo, da nismo sami, ko slišimo nekoga drugega deliti svojo izkušnjo. Ko delamo po korakih, se počutimo navdušeni in svobodni.

Danes bom odkril napako, ki sem jo naredil, in za katero sem se ostro obsodil. To bom povedal vsaj eni osebi, ki ji zaupam in od katere čutim brezpogojno sprejemanje.

“Delo služenja je ključni vidik programa okrevanja ACA. Služenje je naš način, da ACA vrnemo tisto, kar nam je ta šola dala brezplačno.”

BRB str. 348

Kot otroci smo bili prisiljeni v služenje.

To lahko zmotno čutimo tudi ob služenju v ACA. Ključna razlika je v tem, da nam naše družine niso dovolile, da bi se odločili služiti. V ACA pa nas vljudno povabijo, ali želimo biti v službi okrevanja.

Izbira je naša.

Brez krivic in manipulacij. Če ne želimo pomagati, nas bodo člani še vedno sprejeli in ljubili. Morda to nekaj časa še nismo pripravljeni storiti, ker še vedno delamo le na sebi. “Najprej najvažnejše” rečemo. Drugi pa to odločitev podpirajo.

ACA nam daje prostor in čas, da odrastemo v čudovito človeško bitje, kakršno bi morali postati.

Nekje na poti pa bomo morda začeli razumeti, da je služenje oblika zahvale- vračila.

Lahko vračamo z opravljanjem storitev na ravni skupine, na ravni med skupinami in na svetovni ravni. Vsi opravljamo služenje na individualni ravni vsakič, ko se udeležimo sestanka in delimo svojo izkušnjo.

Če se počutim, da sem v sebi dovolj zrasel, da imam iskreno ljubezen do svojih kolegov ACA, jim bom danes služil iz tega lastnega središča ljubezni.

“Med razpravo o osebnem konfliktu se mi je zdelo, da sem se odzval na fizično vedenje sodelavca, ki me je podzavestno spominjalo na mojega brutalnega alkoholičnega očima.”

BRB str. 425

Včasih niti ne slišimo besed.

Odsev ali drža telesa, ki spominja na naše otroštvo, je dovolj, da nas prevzameta strah in sram. Takšnega odziva so nas naučili skrbniki, za katere smo menili, da jih moramo pomiriti, da bi zadovoljili svoje osnovne potrebe. Nekateri smo bili medtem spolno zlorabljeni ali fizično pretepeni. V tem svetu nismo imeli alternative. Obtičali smo.

Zdaj pa smo odrasli, ki lahko poskrbimo zase.

Ko doživimo napad strahu in sramu zaradi dejanj nekoga drugega, bodisi na delovnem mestu ali kje drugje, ne igramo več te igre. Začnemo dopuščati drugim, da so odgovorni za to, kar govorijo in počnejo ter kako se počutijo; opustimo neverbalne namige. Ko je varno, postavljamo vprašanja. “Zdi se, da ste razburjeni. Bi radi o nečem govorili?” Ne pretvarjamo se in poskušamo manipulirati z ljudmi in stvarmi.

Če je situacija nevarna, se odstranimo in gremo tja, kjer nas imajo radi in skrbijo za nas. Drugi nad nami nimajo več moči. Lastno moč uveljavljamo kot dejanje ljubezni do samih sebe.

Danes bom imel svojo moč.

Če se mi zdijo drugi razdražljivi ali nedostopni, jim dopustim, da so takšni. Da to ne postane moj problem ali bi jih poskušal popraviti.

“Kdo bi mislil, da bi pogovor, zaupanje in čustvovanje lahko bil enak duhovni izkušnji- vendar to velja za odrasle otroke. To novo duhovnost smo začutili v svojem dihanju in v namenu, da se soočimo z življenjem pod njegovimi pogoji.”

BRB str. 285

Zdi se precej preprosto: pridite na sestanek, poslušajte, delite in pojdite domov.

Ta osnovna dejanja skrbi zase prinašajo v naše življenje pomembne spremembe. Ko si v čez teden vzamemo čas za sestanek, prakticiramo ljubezen do sebe. Ko drug drugemu naklanjamo pozornost, si pokažemo, da nam je mar. Kadar, pozorno, spoštljivo in tiho poslušamo, postanemo priče rasti druge osebe in sebe. Ko se počutimo dovolj varni, da delimo svojo zgodbo o okrevanju, skupini izkažemo zaupanje. Ko se potrudimo sprejeti prostor, ki nam je naklonjen, pokažemo svojo ranljivost in gremo naprej.

Ta preprosta dejanja skrbi zase prinašajo duhovno izkušnjo, ki močno presega naša prizadevanja. Naši sopotniki v ACA nas poslušajo z empatijo, ne da bi prekinili naš proces, in so priča naši duhovni izkušnji.

Ko se naučimo zaupati in se predati procesu, se pod našim razpadajočim lažnim jazom pojavijo spomini ali občutki. A ko zdravimo in resnično živimo svoje življenje postajamo svobodni, da dihamo, da delamo pozitivne in preproste korake,

Na današnji dan bom naredil preproste korake da poskrbim zase, da bom lahko doživel duhovno naravo svojega okrevanja.

“Ne moremo dovolj oceniti potrebe po oblikovanju obsežnega družinskega drevesa, ki z vse večjo jasnostjo razkriva učinke družinske disfunkcije v naših današnjih življenjih.”

BRB str. 127

Mnogim so njihove družine dale jasno vedeti, da so zgube, in ujeli smo se na ta trnek in vrvico ter potonili v lastni greznici. Morda smo mislili, da smo edini, ki smo bili zmedeni- dokler nismo sestavili družinskega drevesa.

V našem družinskem drevesu ACA so navedeni naši predniki, tako kot v vsakem družinskem drevesu. Vsaki osebi pa dodamo vsaj eno oznako s strani 128 BRB. Oznake določimo tako, da od sorodnikov ugotovimo, kakšno družinsko zgodovino imamo. Verjetno vemo, da je bila mama mučenka, oče pa samotar. Morda pa nismo vedeli, da je dedek bil ženskar in je babica bila pretirano zaskrbljena ali da je bil pradedek deloholik in je prababica preveč pila, čeprav so temu rekli drugače.

Naše družinsko drevo nam pomaga videti, da lahko naš način govora, oblačenja, hoje in nasmeha pripada tudi ljudem iz naše preteklosti. To nam pomaga, da se odločimo, kaj želimo obdržati in katere mehanizme spoprijemanja smo morda posnemali in ne delujejo več.

Ko spoznamo, da smo morda posnemali to, kar smo opazili, se družinske skrivnosti ustavijo in se začne naše življenje. Oboroženi s tem znanjem se lahko svobodno odločimo, ko se naučimo obnavljati sebe.

Na ta dan se bom spominjal preteklosti, da ne bom ponavljal vzorcev motenj svoje družine. Nobene skrivnosti več!

“Družinska disfunkcija pelje notranjega otroka v skrivanje, pri čemer zapusti stanja strahu, ki potem tavajo v duši odraslega. Medtem ko je notranji otrok ali pravi jaz lahko iskrica naše ustvarjalnosti, se moramo spomniti tudi, da je ta otrok najbolj globoko prizadet del nas samih.”

BRB str. 303

Že dolgo nazaj, smo zaprli svoje najbolj živahno bistvo, svoj pravi jaz, da bi se zaščitili pred bolečino zaradi disfunkcionalne družine.

Instinktivno smo vedeli, da ta nežen in ranljiv del nas ni varen in ga je potrebno skriti. Morda smo izgubili stik s svojim resničnim jazom ali notranjim otrokom in pozabili, da čaka na ozdravitev.

Imamo veliko zakopanih bolečin in razočaranj, ki se sprožijo, ko se spomnimo na okoliščine naše prvotne bolečine. Takrat se naš notranji otrok odzove in morda se bomo znašli v samouničevalnem vedenju, če ne poskrbimo za ustrezno tolažbo in pomiritev.

Ko delamo po programu ACA in se začnemo zdraviti, ko si vzamemo čas, da odkrijemo svojo bolečino, medtem ko z brezpogojno ljubeznijo obravnavamo svojega notranjega otroka. Pogum poslušati bo razkril bolečino, ki smo jo tako dolgo zanikali. Prav tako bo oživil naše otroško veselje in čudež. Otroku dajemo glas v sebi, da lahko končno razrešimo bolečino, ki jo je imel v življenju.

Na ta dan brezpogojno podpiram svojega Notranjega otroka. Oba imava svobodo okrevanja in se počutiva varna.

“Verjamemo, da je z nami nekaj narobe, čeprav ne moremo opredeliti, kaj je to. S tem prepričanjem gremo lahko skozi življenje odraslih, ko se tiho obsojamo in dvomimo v svoj običajen način življenja.”

BRB str. 30

Ko nas je večina prišla v ACA, smo poskušali spremeniti pristope, ki so nas morda nekoliko premaknili naprej, vendar sta trpljenje in sabotaža samih sebe kar vztrajali. Zavedali smo se svojih vzorcev, vendar nismo vedeli, kako jih ustaviti.

Z lahkoto smo mislili, da je nekaj narobe, česar ne moremo ustaviti. Mislili smo, da smo obsojeni na to usodo, njena brezupnost pa je povzročila in ohranila zasvojenost in disfunkcionalno vedenje. To je povzročilo, da smo se počutili same in izolirane, da se bojimo, da bi prišli iz skrivališča in razkrili korenine, ki smo se jih tako sramovali.

Če imamo srečo in smo dovolj pogumni za delo po korakih ACA, začnemo izhajati iz “prekletstva” narave teh bolečih misli. Čutimo utrinke upanja in obljubo, da obstaja način, da nehamo ponavljati te boleče vzorce.

Ko govorimo o svoji resnici v varnem in empatičnem okolju z drugimi ACA moremo prenehati z obsojanjem in dvomi vase. Odkrijemo, da nismo sami; drugi so čutili enako obsodbo in dvome sebe. To nas osvobaja. Začenjamo graditi mostove, ki se nam odpirajo za novo svobodo in ljubezen do sebe, po katerih smo tako hrepeneli.

Na današnji dan bom še naprej iskren glede dvomov vase in bom imel pogum povedati svojo zgodbo. Spomnil se bom, da na tem potovanju nisem sam.

“Pripadniki naše skupine skupaj z nami praznujejo našo rast in okrevanje.”

BRB str. 404

Naš kritični notranji starš nam lahko ves dan šepeta in ponavlja sporočila, ki smo jih v otroštvu slišali od svojih staršev, učiteljev in drugih oseb z avtoriteto v teh letih našega primarnega oblikovanja.

Včasih morda sploh ne slišimo sporočil kot misli; namesto tega se samo ves dan počutimo slabo in neumno.

Ko pa okrevamo, se zavemo vpliva, ki ga ima ta kritični glas na nas. S priznanjem škode, ki jo povzroča, začnemo negativna sporočila nadomeščati s pozitivnimi. Potrjujemo se v svoji pripravljenosti na spremembe.

Ker program ACA zahteva pogum, vzdržljivost in vztrajnost, je lahko zelo vzpodbudno proslaviti naše uspehe in se nagraditi za napredek, ki ga dosegamo. Včasih že tako, da po napornem dnevu samo gremo na sestanek in tam dobimo objeme in čestitke. Ali pa da se po opravljeni vaji Četrtega koraka privoščimo za nagrado klic sopotnika, da tudi njega potrdimo, ko se pogovarjamo o tem, kar smo se naučili o sebi.

Danes se bom potrjeval v svojih ukrepih za okrevanje, ki sem jih sprejel, tako da bom proslavil svoj napredek s sopotniki, ki me podpirajo in cenijo.