Kategorija: vsakodnevna-meditacija

“Na svoje starše smo začeli gledati kot na avtoritete, ki jim ni mogoče zaupati.”

BRB str. 11

V zdravih družinah so avtoritete starši, ki ljubijo, negujejo in podpirajo svoje.

V naših družinah pa so po navadi le vlivali strah v male duše. Trpeli smo fizično, verbalno ali čustveno zlorabo. In na žalost se tega, kar vidimo in doživimo, mnogi od nas naučimo in pogosto potem tudi prakticiramo. Ni čudno, da so lahko naši odnosi v najboljšem primeru kaotični, ko pridemo v ACA, ne glede na to, ali smo postali toga avtoriteta ali ne.

Ko priznamo, da je edini način, kako se znamo soočiti z življenjskimi izzivi tako, da zaloputnemo vrata, se zapremo in izoliramo ali govorimo boleče stvari svojim najbližjim, naredimo prvi korak, da smo pripravljeni na spremembe.

Z delom po Korakih z mentorjem ali sopotnikom odkrijemo sprožilce, zaradi katerih se negativno odzovemo ali osamimo. Jokamo z našim majhnim otrokom, ki se je soočil s terorjem in zlomom srca, ko so bili ti prožilci vsajeni vanj. Rane se ponovno odpro, ko odkrijemo povzročeno škodo, saj prepoznamo, da se pogosto ne moremo zanesti, kaj se bo zgodilo iz minute v minuto.

Ko sedimo na srečanjih, poslušamo izkušnje, moč in upanje drugih ACA, ker imajo tisto, kar želimo mi. Utrujeni smo od teka – želimo bolj zdrave načine komuniciranja, da lahko zaupamo sebi in nam zaupajo drugi.

Na današnji dan s pogumom odprem svoje srce, da najdem pomoč pri delu na Korakih. Dovolj se imam rad, da to naredim.

“Strah pred avtoriteto in potrebo po »zadovoljevanju ljudi« nas bosta zapustila.”

BRB str. 591

Kot otroci smo bili od otroštva do najstniških let obkroženi z avtoritetami. To je vključevalo našo družino, varuške in učitelje – vse tiste, ki so si tradicionalno zaslužili spoštovanje. Toda mnogi od teh ljudi so izkoristili naše spoštovanje avtoritete tako, da so nas ustrahovali v podrejeni vlogi. Našo naravno težnjo po ugajanju so izkoristili s postavljanjem nerazumnih zahtev.

Ko smo odrasli, se je naša potreba po zadovoljevanju ljudi, dobila temačno podobo in nas oropala naše sposobnosti uživanja v življenju. Ker smo vedno želeli ugajati drugim, smo lahko samo čakali, kdaj bomo na vrsti, da zadovoljimo svoje potrebe.

V ACA se sestavljanka uganke o tem, kako smo postali zadovoljevalci ljudi, počasi začne sestavljati. Odstranjevati pričnemo korenine vsesplošnega zadovoljevanja ljudi iz zemlje našega otroštva. Na njihovo mesto pa sadimo čisto nova semena upanja.

Dosledno delo v našem programu omogoča naš vpogled, jasnost in svobodo, da spet zacvetimo. Ne bojimo se več avtoritete in ne želimo več ugajati za vsako ceno. Smo emancipirani, da se sami odločimo, koga se bomo bali in komu ugajali.

Na današnji dan bom nadaljeval s programom ACA, da bi še bolj odkril globoke korenine svojega strahu pred avtoriteto in ugajanjem ljudem. Odločim se, da bom prost brez vsakršnega nadzora, ki ga še utegnejo imeti nad mano.

“V ACA lahko vsaka oseba deli svoje občutke in zaznave brez obsojanja drugih … Kot del ustvarjanja te varnosti prosimo, da se člani skupine izogibajo navzkrižnemu govorjenju.”

BRB str. 342

Ko se začnemo udeleževati sestankov, smo morda zmedeni glede razlogov za pravilo »Brez navzkrižnega pogovora«.

To se nam lahko zdi pravilo, ki ga je težko upoštevati, še posebej, ko nekdo zajoče. Ali mu/ji ni potrebno pomagati in potolažiti? Vendar nam povedo, da je to “popravljanje”, kar je veščina, ki smo jo mnogi od nas obvladali kot otroci.

V ACA se naučimo, da je pravilo brez navzkrižnega pogovora temelj dobrega delovanja programa.

Če drug drugega spoštujemo s svojo polno pozornostjo, ob podelitvi, vsi dobimo nekaj, do česar nismo imeli dostopa ob odraščanju v disfunkcionalnih družinah: pozornost. To je najboljši poklon, saj nam je dovoljeno, da se izrazimo brez zadržkov. Ko nas nihče ne prekinja ali poskuša tolažiti, se lahko počutimo upoštevane – nihče nas ne obsoja. In ko drugi govorijo, poslušamo in se učimo iz njihovih lekcij. Če nam je neprijetno in jih želimo »popraviti«, se ustavimo in razmislimo, zakaj se tako počutimo.

S tem, ko se pojavljamo na sestankih, delimo svoje iskrene izkušnje in tiho poslušamo druge, sodelujemo v središču tega, kar naredi program uspešen. Ta praksa nas skupaj naredi močnejše.

Na današnji dan bom na sestanku tiho poslušal, ko bo kdo drug delil svoje izkušnje, moč in upanje. Počutim se dobro, ker vem, da bom deležen enakega spoštovanja drugih.

“Postanemo odprti za idejo, da se moremo spremeniti- sčasoma in ob pomoči drugih.”

BRB str. 9

Večina nas je že slišala rek: “Če delaš, kot si vedno delal, boš dobil, kar si vedno dobil.” Z drugimi besedami, nič se ne bo spremenilo, dokler ne naredimo spremembe. Morda smo prebrali vse knjige in se poskušali spremeniti, a nič ni ostalo dolgo.

Velik razlog, da ni uspelo, je, da smo verjetno poskušali to narediti sami. Rekli smo si, da se nam ni treba o ničemer pogovarjati z drugimi; le bolj smo se morali potruditi. In ko smo udarili v zid s katero koli novo stvarjo, ki smo jo poskušali, smo našli nekaj opravičila da smo prenehali.

Torej se ni nič spremenilo, dokler si nismo dali dovoljenja za vstop na naše prvo srečanje ACA.

Tam smo odkrili moč skupine – mešanico novih obrazov z znanimi zgodbami. Poslušali smo, kako so nekateri govorili, kako težko je bilo delati na spremembah in da zahtevajo čas. To bi nas lahko prisililo, da bi šli v drugo smer, le da so sledili pogovori o tem, kako nagrajujoče je narediti celo majhne korake sprememb. Ker si želimo isto izkušnjo, se vedno znova vračamo. Vsa razlika je v tem, da vsega ne počnemo sami.

Na ta dan se bom spomnil, da si zaslužim svojo spremembo in da mi na tej poti ni treba biti več sam.

“Vidimo, kako smo prevzeli preveč odgovornosti za misli in dejanja drugih.”

BRB str. 115

Nekateri smo bili že v svojih družinah preveč odgovorni.

Naučili smo se, da je naša naloga nadzorovati druge, bodisi aktivno ali pasivno-agresivno. Naš cilj je bil preprečiti očetovo jezo ali mamino depresijo: potem bo morda mir. Kljub temu, da nam je vedno znova spodletelo, so majhni uspehi, kakor se nam je zdelo, »dokazali«, da je to mogoče, in nas držali priklenjene. Prepričevali smo se, da lahko obvladujemo disfunkcijo.

Ko smo kot odrasli prevzeli preveč odgovornosti za druge, smo bili pogosto naleteli na zamero in jezo.

Kdo pa smo, da bi drugim govorili, kaj naj delajo in mislijo? Posledično smo morda izgubili pomembne odnose in celo najbližje.

V ACA se naučimo, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo, da najprej prevzamemo odgovornost zase.

To je lahko težko, ker zaradi preokupacije z drugimi morda nimamo občutka, kdo v resnici smo. Toda s časom in s pomočjo našega programa ter sopotnikov vidimo, da je to pot do miru, ki smo si ga vedno želeli.

Na današnji dan se bom spomnil, da nisem odgovoren za misli in vedenje drugih. Odgovoren sem samo zase.

“Avtonomija ne pomeni, da je skupina ACA izolirana in zunaj širše bratovščine. Koncepta avtonomije ne uporabljamo, da bi upravičili spremembo ACA ali njenega sporočila, da bi ustrezala našim osebnim željam.”

BRB str. 608

Poudarek ACA je delo po korakih in sledenje tradicijam. Če jih nikoli ali le redko omenjamo, so tisti, ki se udeležijo srečanja, prikrajšani za osnovna orodja, ki bi jim pomagala pri okrevanju.

Podobno, če srečanje zahteva posebno duhovno ali versko prepričanje, ni osnovne svobode izbire in srečanja potem ne bi smeli imenovati ACA. Smo duhovni program, kjer lahko vsak človek svobodno izbere Višjo moč ali ne. Nobenih obveznosti ni.

Večja verjetnost, da bodo srečanja ostala na pravi poti, je, da ima vsaka oseba možnost prositi za skupinsko zavest, kar daje udeležencem občutek varnosti. Ni ponovitve našega otroštva, kjer so bila postavljena pravila »ker sem tako rekel«. Noben posameznik ali majhna skupina ljudi ne bi smela sprejemati skupinskih odločitev. Srečanja naj bi bila odprta za vse udeležence. To je zdravo vodilo, ki ga v času odraščanja nismo imeli. Imamo pa ga v ACA.

Ta dan si bom dovolil, da se spoštljivo vprašam, kako poteka naš sestanek. Ko se zdi, da nekaj ni v redu, vključno s tem, kam gre denar, in če se mi zdi, da smo skrenili od Korakov in Tradicij. V ACA je sleherni udeleženec enako pomemben kot oseba zraven nas.

“Izstopimo iz vloge žrtve in zahtevamo svojo osebno moč, tako da uberemo to pot.”

BRB str. 158

V svoje življenje spuščamo zajedavce in zaupamo tistim, ki jim ne bi smeli imeti.

Vedno znova smo bili žrtev. Bili smo odrezani od svojih vitalnih virov, finančno in čustveno, in nismo vedeli, zakaj. Duhovno smo bankrotirali. V glavi se nam je bliskalo, ko smo besnili nad tistimi, ki nas niso slišali ali so že prisegli, da česa ne bodo več ponovili.

V ACA smo stopili iz hrčkovega kolesa, na katerem smo se znašli, brez da bi se tega zavedali.

Ob pomoči našega sponzorja ali sopotnika smo naredili četrti korak in videli, da je naše življenje noro, da smo pogoltnili strup in se tega ne zavedamo. Prvič smo se počutili slišane.

Postali smo pripravljeni narediti, kar je potrebno, da zaščitimo in negujemo svoje notranje otroke.

Niti kamenčka nismo pustili nedotaknjenega da bi naše težave odpravili. Nismo se sploh mogli spomniti vsega, kar se nam je zgodilo, ker smo morali pozabiti, da smo lahko preživeli. Toda okrevanje postane varno mesto, kjer se spomini začnejo ponovno pojavljati. Prenehamo potrebovati dnevni opoj strahu. Sprostimo travmo v telesu in odidemo med drugačne ljudi: samozavestne in žive.

Na današnji dan se bom odločil, da prehodim potrebno pot in se na zdrav način ukvarjam s tem, kar mi čustveno in fizično pride naproti. Če tega ne zmorem sam, si bom našel ustrezno pomoč.

“Iščemo Moč, ki jo potrebujemo, da dan za dnem živimo v svobodi.”

BRB str. 116

Ko na sestankih poslušamo zgodbo za zgodbo o zanemarjanjih, se lahko jezimo na tiste okoli nas.

A če pozorno poslušamo, zaslišimo notranji glas, ki nam pravi: “Kaj pa jaz?” Začnemo biti pozorni in ustvarjati prostor s svojimi besedami in dejanji, da nam ta glas končno pove, kar bi moral že davno, kar je bilo tako dolgo zanikano. Ta proces se razširi na naše delo po Korakih in nato v naše življenje, na delu in v igri.

Morda se prvič začnemo počutiti svobodne.

Začnemo se igrati in se učimo, kaj to pomeni za nas. Naučimo se upočasniti, saj pretiravanje z urnikom deluje proti našemu resničnemu jazu. Vidimo, da ko imamo preveč dela, je težje stopiti v stik z našimi čustvi. To pa ni več v redu.

Za svojega notranjega otroka izvajamo dejanja, ki jih potrebujemo, enako kot za drugega otroka, ki je v naši oskrbi.

Na ta način gojimo notranjega ljubečega starša in se osvobodimo. Ne čakamo več, da se naši mučitelji prebudijo in nas nehajo zlorabljati. Ti notranji samogovori so končani. Zdaj vemo, kako poskrbeti zase.

Na današnji dan bom naredil nekaj igrivega in zabavnega. Začutil bom svobodo, ki si jo moj Notranji otrok zasluži.

“Kar so mnogi odrasli otroci opisali kot ljubezen ali intimnost, preden so dosegli ACA, je bila pravzaprav soodvisnost ali tog nadzor.”

BRB str. 6

Preden smo prišli na program, smo mislili, da je intimnost tista skrivna beseda, ki se nanaša na seks in ljubezen.

Mislili smo, da gre za to, da skrbimo za drugo osebo, delamo za drugo osebo in se izgubljamo v drugi osebi – ker smo jo imeli tako zelo radi!

Seveda si vsi želimo biti blizu svojih partnerjev, toda pred okrevanjem smo mnogi od nas ležali v isti postelji z njimi, a se počutili milijon milj stran in stradali po naklonjenosti. Zadovoljili smo se z drobtinami, pa se tega sploh nismo zavedali. Naredili smo vse, da smo zagotovili, da smo se prepričali, da smo tisti srečni družinski portret na steni.

Danes, v okrevanju, se je intimnost razvila v to, kar naj bi bila.

S partnerji in bližnjimi prijatelji vodimo iskrene pogovore in se ne bojimo izraziti mnenj. Obkrožamo se z ljudmi, ki jim je mar za nas, z ljudmi, ki se jih ne bojimo. Zdravo se pogovarjamo o denarju in drugih pomembnih vprašanjih ter ljudi ne silimo ali manipuliramo s sramom in krivdo. Svojo skodelico napolnimo s svobodo izbire. Imamo zdrave partnerske odnose in razumemo, kaj je prava intimnost. Čutimo veselje.

Na ta dan si bom dovolj zaupal, da bom v svojih odnosih odprt za pravo intimnost.

“Lažni jaz je odrasla otroška osebnost, izražena v 14 lastnostih seznama perila.”

BRB str. 7

Med odraščanjem smo nevede uporabljali tehniko preživetja razvijanja lažnega jaza, preobleke in maske, s katerimi smo prikrivali soodvisne in zasvojenske značilnosti, ki smo se jih naučili od naših disfunkcionalnih družin. Bali smo se in bili smo pod nadzorom drugih ljudi. Svoje občutke smo osnovali na vedenju naših staršev. To smo storili, ker nismo smeli izraziti svojih osebnih občutkov- oz. bi bili drugače deležni povračilnih ukrepov.

Seznam perila je pomembno orodje, ki ga uporabljamo za prepoznavanje naših značilnosti ACA. Vodi nas pri izdelavi brezhibnega popisa, s čimer razkrije naš Resnični jaz in potrjuje našo vrednost. Naučimo se, kakšno vedenje želimo spremeniti, da bi se premaknili od svojega lažnega jaza k svojemu resničnemu jazu.

V okrevanju začnemo razumeti, da je za rast pomembno, da sprejmemo in ne zanikamo vse svoje občutke. Nekateri med nami uporabljajo slogan “Brez občutka ni zdravljenja” skoraj kot mantro. Postopoma se pojavi naš Resnični Jaz, ko segamo do drugih v druženju in ko se učimo jezika ACA.

Na današnji dan vem, da ko odstranim masko svojega lažnega jaza, lahko svobodno sprejemam zdrave odločitve o razkritju mojega Resničnega Jaza.